Search
Close this search box.

Etičnost in sočutje

“Če bi klavnice imele steklene zidove, bi vsi bili vegetarijanci.”
– Paul McCartney

Uživanje mesa vzbuja v ljudeh dvoličnost

Nihče namreč noče biti neiskren, a sodeč po teoriji karnizma, je to sleherni dan. Karnizem (prehranjevanje z mesom) je definirala svetovno znana psihologinja in antropologinja Melanie Joy. V svoji prodajni uspešnici Zakaj ljubimo pse, jemo prašiče in se oblačimo v krave? raziskuje družbene vzgibe prevladujočih prehranskih navad. Marsikdo se je že kdaj čudil kakšnemu eksotičnemu plemenu, ki se prehranjuje z žuželkami, Joyjeva pa gre še korak dlje in radikalno prespraša nasploh idejo prehranjevanja z mesom živali in ostalimi živili živlaskega izvora.

Stvari pač take so

Le redko se sprašujemo, zakaj živimo na tak način, kot živimo. V bistvu se nam niti ni treba, saj nam družba posreduje razne vzorce o primernem življenjskem stilu. Tako smo od malih nog naučeni, da se poroka spodobi, da je zaželeno imeti otroke in nadvse nujno imeti sebi primerno službo. Ker stvari pač take so. Vali feminizma in večletni boji za enakopravnost ljudi so te vzorce že izzvali in tako postaja vse bolj sprejemljiva podoba samske temnopolte direktorice brez otrok v štiridesetih.

Po mnenju aktivistov za enakopravnost vseh bitij so zdaj na vrsti še živali. V Švici je država že določila prvega ombucmana za dobrobit živali. S tem so postali med prvimi državami na svetu, ki zavestno in aktivno skrbijo za interese živali. Švicarji so namreč dojeli, da je inferiornost živali družbeni konstrukt. “O karnizmu svet še ne govori, ker se tak miselni nastavek razume kot samoumeven,” pravi Melanie Joy, ki pozdravlja uvajanje širšega spektra pravic živali.

Ubijanje živali je normalno, naravno in nujno

Skozi zgodovino se je v družbi razvilo mišljenje, da je prehranjevanje z živalmi normalno, naravno in nujno. Te vidike skušajo sodobni borci za pravice živali – pa tudi znanstveniki – postaviti na glavo.

Normalnost prehranjevanja z živalmi je stvar družbenega dogovora in je zato relativna. Ne le, da imajo različne kulture različne sezname užitnih živali, obstajajo celo kulture, ki v celoti zavračajo prehranjevanje z bitji in tudi take, ki dovoljujejo kanibalizem. Vsaka od njih ostaja prepričana v svoj prav.

Naravnost prehranjevanja z živalskimi trupli je argument, ki sega v naše razumevanje prvinske prehrane človeka.  Le redki vedo, da najstarejši kuharski recept najdemo v Bibliji, ki pravi: “Žrtvuj mlado žival tako, da bo Bogu dišalo”«. Po mnenju svetovno znanega zgodovinarja Charelsa Pattersona je to eden od začetkov eksplicitnega upravičevanja prehrane z mesnimi izdelki. Analiza fosiliziranih iztrebkov praljudi kaže namreč na to, da so se naši pra-predniki prehranjevali predvsem s sadjem.

Nujnost prehranjevanja z živalskimi izdelki sega v argument zdravja. Preprosto povedano: umrli bomo, če ne bomo jedli mesa. In vendar imamo celo vrsto raziskav, ki kažejo na direktno povezavo med rakavimi obolenji in prehranjevanjem z mesom. Znanstveniki so ugotovili tudi, da imajo države z višjo porabo mleka in mlečnih izdelkov več obolenj osteoporoze. Raziskave so pokazale, da človeško telo iz celice mleka v resnici ne more pravilno absorbirati kalcija. Telički to zmorejo zaradi štiriprekatnega želodca, človeški prebavni trakt pa najlažje absorbira kalcij iz rastlinske hrane.

Res samo organizmi za prehrano?

sucutje.jpg

Kar je družbeno sprejeto, je pravilno. Pa je res tako? Patterson v seriji poglobljenih intervjujev namreč ugotavlja, da je proces disociacije med zapakiranim mesnim izdelkom in živim čutečim bitjem v resnici precej boleč. “Več obglavljenih teličkov kot vidiš, prej v njih vidiš objekte in se nehaš sekirati,” se mu je otopelo zaupal anonimni delavec v klavnici. Verjetno nihče ne bi želel biti na njegovem mestu. In vendar z vsakim nakupom mesnega izdelka podpiramo sistem, ki dovoljuje tako trpinčenje živali in ne nazadnje tudi klavniških delavcev.

Primik k zavesti, da so nam živali enake, je težak. “Zame so živali bile le premikajoči organizmi,” iskreno priznava ameriški aktivist Eddie Lama. Živali namreč težko dojemamo  kot osebke, ki ne čutijo le fizične bolečine, temveč tudi kompleksna čustva. Zakaj kljub vse več raziskavam, ki to znanstveno potrjujejo, živali še vedno dojemamo kot manjvredne, pojasnjuje španski filozof Oscar Horta: “Namensko potlačimo zavest o čutečih živalih. Da vidimo živali kot organizem, namenjen prehrani, je stvar izbire. Če bi živali dojeli kot enakovredna bitja, jih ne bi mogli klati, ker bi vedeli, da jih bo umor prikrajšal za polnovredno življenje”.

Nevidni svet trpljenja

V Sloveniji vsako leto zakoljemo okoli 44 milijonov živali. Številka je zares ogromna in povprečni Slovenec toliko živali ne vidi v celem življenju. “Karnizem se lahko ohranja, dokler ostaja ljudem skrit,” razlaga Joyjeva. To se kaže v odmaknjenosti klavnic, pa tudi v vljudnih poimenovanjih, kot so “mesni izdelek”, “govedina”, “mleto meso” in podobno za izdelek, ki v resnici pomeni kos trupla krave. “Ljudje so v svojem bistvu čuteča bitja – tako kot živali – in če bi klavnice imele steklene zidove, bi bili vsi vegetarijanci,” je v znamenitem govoru pred leti dejal najbolj znani Beatl Paul McCartney. Lama, aktivist za pravice živali, sklene: “Ampak veste, nobena od teh grozot se ne dogaja zaradi mene in tukaj ustvarjam pomembno spremembo”.

DELI STRAN: