Zgodba bikca Gomzija je ena tistih, ki se globoko vtisnejo v spomin: teliček je sedem dni preživel ujet pod ruševinami hleva in postal simbol izjemne volje do življenja. Avtorica knjižice, ki je nastala iz nespečnosti in stiske ob neuspešnih poskusih reševanja, želi z njo opomniti na kruto realnost življenja živali na verigah. Intervju razkriva ozadje nastanka knjižice, Gomzijevo pot po poplavah in pomen tovrstnih zgodb za ozaveščanje javnosti o dobrobiti živali.
Kaj vas je navdihnilo, da ste izdali knjigo o bikcu Gomziju in njegovi zgodbi o preživetju poplav?
Ne morem reči, da me je navdihnila, bolj me je prisilila nespečnost in stiska, ki sem jo čutila sedem dni reševanja bikca. Poplave in plazovi so tistega avgusta vzeli življenja številnim domačim živalim, ki so bile privezane na verigah in niso imele niti najmanjše možnosti, da bi se rešile. Tisti občutek, ko veš, kaj se dogaja, pa si nemočen. Da je Gomzi živ pod ruševinami hleva, so že prvi dan vedeli tako župan, veterinarski inšpektor, gasilci, vojaki kot civilna zaščita. A nihče ni ukrepal, vse dokler nanje nismo pritisnili prostovoljci, mediji in nenazadnje širša javnost. Od jutra do večera smo vrteli telefone in prosili na pomoč, ponoči je nastajala knjiga. Po sedmih dneh bi v teoriji moral biti teliček že mrtev. A je presenetil celotno Slovenijo in nam dokazal, da čudeži še obstajajo. Marsikdo je pozabil. Zato želim, da zgodba vedno znova opominja na neustrezno življenje živali na verigah, ki so odvisne od nas. Medtem ko smo danes tu, nas jutri ni. Če verig ne bi bilo, leta 2023 na tisoče živih bitij ne bi v dolgih mukah izgubljalo svojih, že tako prekratkih življenj.
O čem pravzaprav govori knjižica in kakšno sporočilo želi posredovati bralcem?
V knjižici bikec Gomzi opisuje svoje življenje pred, med in po najhujši naravni nesreči v Sloveniji. Napisana je v opomin vsem tistim, ki so bili vzgojeni in naučeni, da je življenje na verigah nekaj povsem običajnega. Ostaja spomin na težke čase in upanje, da bo človek na tem področju končno naredil korak naprej v odnosu do živali. In potem naslednjega in tako naprej. Popolnega preobrata verjetno v tem življenju ne bomo dočakali, morda pa bodo v naslednjem, lepšem življenju živali hvaležno pripovedovale o človeku z veseljem v očeh. Eden od teh bo zagotovo Gomzi, ki so ga uničujoče poplave na koncu pravzaprav rešile pred smrtonosno klavnico. Lastnika sta se namreč odločila, da ga ne bosta prodala za meso, ampak ga bosta obdržala do njegove naravne smrti. Saj je bikec edino, kar jima je po nesreči ostalo.
Kakšnemu občinstvu je knjižica namenjena?
Knjižica je namenjena vsem starostnim skupinam, saj je napisana zelo realistično, brez olepšanih besed in izrazov. Je prav tako cenovno dostopna, saj namen izdaje ni bil zaslužek, ampak ozaveščanje. Stane simboličnih 10 EUR, v njej pa so tudi čudovite ilustracije mlajših in starejših avtorjev, ljubiteljev živali.
Kje se danes nahaja bikec Gomzi in kako poteka njegovo življenje po poplavah?
Potem ko je bilo reševanje zaključeno, je društvo želelo enomesečnega Gomzija posvojiti, a lastnika se nista hotela ločiti od njega. Bil je zadnje, kar ju je še vezalo na čase pred tragedijo, vse drugo so vzeli podivnjane vode in zemeljski plaz. A starega hleva ni bilo več, novega ni bilo kje postaviti. Tako zdaj nežen in neskončno crkljiv velikan spi v zasilni uti, ki sta jo postavila njegova lastnika. Uta ima veliko odprtin, da Gomzi ne bi nikoli več občutil teme, ki ga je zaobjemala sedem dni. Problem pa je nova, varna lokacija za hlev, o kateri se z državo še danes ne morejo sporazumeti.
Kakšno vlogo ima društvo Pasja nota pri nastanku in promociji te knjižice?
Društvo Pasja nota je nastalo z namenom pomagati najbolj ranljivim skupinam živali. Sprva je služilo zbiranju donacij, prostovoljcev in začasnih domov za brezdomne živali. Lani je izšla prav posebna “Moja pasja spominska knjiga”, v katero lastniki psov vpisujejo najlepše spomine. Knjiga je posvečena psički Kiri – odvzeta je bila iz katastrofalnih razmer in je kljub vsem travmam postala čudovit pes. Ob njej sem se naučila umiriti. Tako zelo, da sem prenehala z jemanjem antidepresivov. Ta psica je zasedla večino mojega srca. Ker pa je tako zelo pametna in čuteča, zna prepoznati slabo od dobrega – tako enostavno ni prenesla lastnika hiše, v kateri živimo, in sem jo morala namestiti v pasji hotel, kjer biva že skoraj eno leto. Potem ko naju je zavrnilo ogromno ljudi in je že kazalo, da bova morali prenočiti v avtomobilu, je edini na pomoč priskočil Niko, lastnik hotela “Najboljši prijatelj”, ki Kiri ni ponudil le strehe nad glavo, ampak tudi svoj čas in znanje.
Čemu bodo namenjeni prihodki od prodaje knjige? Ali bodo podprli kakšen poseben projekt ali društvo?
Izkupiček od vseh knjigic namenim za živali. Vse od prodaje zgoraj omenjene spominske knjige gre za oskrbo psičke Kire, ostalo za različne projekte, nekaj za brezdomne živali v državah bivše Jugoslavije, nekaj za naše živali – kunce, beloprsega ježka in mucke, pa tudi za živali, ki nam povsem po naključju prečkajo pot – tako sem pred meseci sredi ljubljanskega parka našla zavrženo brejo, udomačeno podgano s šestimi mladički, od katerih so trije poginili od mraza, dva dni kasneje pa se jih je skotilo še deset.
Zakaj menite, da so knjižice o živalih, ki preživijo težke okoliščine, pomembne za ozaveščanje javnosti?
Žal večina pravljic otrokom ne da pravega, realnega vpogleda v življenje živali. Zaradi napačne predstave ljudje razvijejo celo strah ali sovraštvo do nekaterih živih bitij. Marsikdo še vedno misli, da so živali na tem svetu z enim samim namenom – služiti človeku. Osebno poznam ljudi, ki so prepričani, da bi brez živalskih izdelkov zboleli. Tako vzgajajo svoje otroke in ti otroci nimajo niti priložnosti doživeti živalskih čustev, njihove hvaležnosti in veselja do življenja. Verjamem, da lahko z majhnimi koraki dosežemo velik cilj. Eno samo življenje na celem svetu ni nič, tisti eni rešeni živali pa pomeni cel svet.
Društvo Pasja Nota lahko spremljaš na njegovih družbenih omrežjih, kjer redno delijo svoje delo za živali.
Knjižico O bikcu, ki je premagal poplave pa lahko naročite pri Slovenskem veganskem društvu na: info@vegan.si
Spraševala: Maja Hrovat / Vegan.si
Odgovarjala: Nuša Jezeršek
Fotografije: Nuša Jezeršek, Benjamin Kokovnik, Rozmari Petek
