Naše izbire v trgovinah so lahko glasovnice za bolj etičen svet.
Avtor fotografije: asier_relampagoestudio [Freepik]
Z dnem 1. julija 2025 bo Švica postala prva država na svetu, ki bo zakonsko zahtevala, da morajo biti izdelki živalskega izvora jasno označeni, če so bile pri njihovi pridelavi uporabljene bolečinske prakse brez ustrezne anestezije ali omrtvičenja. S tem ukrepom želi švicarska vlada povečati transparentnost in potrošnikom omogočiti bolj informirane odločitve. Ukrep pa odpira tudi pomembna vprašanja za Slovenijo in celotno Evropsko unijo.
Ali je Švica res prva s takšnim zakonom?
Švica je prva država na svetu, ki je sprejela celovit zakon o označevanju izdelkov glede na prisotnost bolečinskih praks med rejo živali. Medtem ko nekatere države zahtevajo osnovne oznake glede porekla ali pogojev reje (npr. prosta reja jajc), Švica uvaja konkreten kriterij: ali je bila žival izpostavljena invazivnim posegom brez protibolečinske zaščite.
To pomeni, da bodo potrošniki po novem izpostavljeni dejstvu, da so bile pri pridelavi mesa, mleka, jajc, žabjih krakov ali foie grasa uporabljene prakse, kot so:
- kastracija pujskov brez anestezije,
- krajšanje repov in rezanje zob pri pujskih,
- odstranjevanje rogov pri teletih,
- prisilno hranjenje rac in gosi,
- rezanje žabjih krakov pri živih žabah.
Kaj pa Slovenija? So te prakse pri nas dovoljene?
V skladu z evropsko zakonodajo (Direktiva 2008/120/ES, ki jo je Slovenija prenesla v nacionalno pravno ureditev) je kirurška kastracija prašičev dovoljena brez anestezije, če se opravi do sedmega dne starosti. Po tem obdobju je dovoljena le z uporabo anestezije in analgezije pod veterinarskim nadzorom. Podobno velja za krajšanje repov in rezanje zob pri prašičih, ki sta dovoljena brez anestezije, če se izvedeta v prvem tednu življenja.
To pomeni, da slovenski potrošniki v trgovinah pogosto kupujejo izdelke, ki bi bili v Švici po novem označeni kot produkti, povezani z živalskim trpljenjem – a pri nas takšnih informacij ni na voljo.
Zakaj so se v Švici odločili za tak ukrep?
Ukrep je neposreden odgovor na pobudo za prepoved uvoza foie grasa. Gre za izdelek, ki nastane s prisilnim hranjenjem rac in gosi do točke, ko jim jetra zaradi zamaščevanja močno nabreknejo, tudi 6-10x glede na normalno velikost. Gre za namerno povzročanje bolezenskega stanja jetrne lipidoze, ki že samo po sebi povzroča trpljenje živali. Švica sicer že več kot 40 let prepoveduje pridelavo foie grasa na domačem ozemlju, vendar je uvoz tega izdelka še vedno dovoljen.
Ker se vlada ni hotela odločiti za popolno prepoved uvoza, je ubrala kompromisno pot: vsi takšni izdelki bodo morali biti ustrezno označeni. S tem ukrepom želi vlada podpreti svobodno odločanje potrošnikov, ki bodo imeli jasno informacijo o tem, kaj podpirajo z nakupom.
Vključena bodo tudi gostinska in mala podjetja – torej ne le trgovine. Vsi bodo morali v dvoletnem prehodnem obdobju vzpostaviti sistem samopreizkusa in zagotoviti ustrezne informacije potrošnikom.
Kaj sploh je foie gras in zakaj je problematičen?
Foie gras (“mastna jetra”) je kontroverzen kulinarični izdelek, ki se pridobiva z izredno invazivno metodo – prisilnim hranjenjem rac ali gosi z veliko količino hrane preko cevi, vstavljene v požiralnik. Ta praksa povzroča:
- raztrganine v žrelu in požiralniku,
- bolečino, stres in smrt zaradi aspiracijske pnevmonije,
- obolela, nenormalno povečana jetra.
Foie gras se proizvaja le iz jeter racmanov in gosakov. Samice običajno niso koristne, saj ne pridobivajo dovolj hitro na teži in ne razvijejo želene velikosti jeter. Po podatkih PETA v Franciji vsako leto ubijejo okoli 40 milijonov samic, pogosto takoj po izvalitvi, običajno z zadušitvijo ali mletjem živih živali po izvalitvi.
Ker gre za izdelek, ki temelji na sistematičnem povzročanju trpljenja, ga mednarodne organizacije za zaščito živali štejejo za eno najbolj neetičnih oblik prehranske proizvodnje. V več evropskih državah je pridelava foie grasa že prepovedana, a uvoz je še vedno dovoljen.
Race in gosi si zaslužijo svobodno življenje brez trpljenja.
Avtor fotografije: Freepik
Ali takšne oznake predstavljajo rešitev?
Čeprav je označevanje bolečinskih praks pomemben korak k večji transparentnosti, pa ne more odpraviti osnovnega vprašanja: ali je sploh etično uporabljati živali za prehrano. Tudi kadar so postopki izvedeni z anestezijo ali v nadzorovanih pogojih, se je potrebno vprašati, kako bi takšno dejanje označili, če bi ga nekdo povzročil sočloveku. Gre za dejanja, ki niso nujna in povzročajo bolečine tudi po tem, ko anestezija popusti. In nenavsezadnje gre za odvzem življenja nekomu, ki si želi živeti.
Vseeno te oznake predstavljajo pomemben korak naprej, saj bodo otežile zatiskanje oči pred vprašanji o etičnosti prehrane z izdelki živalskega izvora in vzpodbudile razmislek. Ko je trpljenje živali jasno označeno, ni več skrito za nevtralnimi besedami na embalaži in slike veselih živali na etiketah ne pomagajo več. Potrošniki se lahko lažje vprašamo, ali želimo podpirati takšne prakse – in izberemo drugače.
Rastlinska prehrana ni le odgovor na vprašanja dobrobiti živali, temveč tudi eden najučinkovitejših načinov za zmanjšanje okoljskega odtisa in izboljšanje zdravja. Pomembno je, da ob vprašanju etiket ne pozabimo, da živali preprosto ni treba jesti.
Ali bodo tovrstni ukrepi vplivali tudi na druge države?
Švica s tem ukrepom odpira vrata novi evropski razpravi o potrošniški pravici do informacij in odgovornem nakupovanju. Ko bo etiketa »vsebuje bolečinske prakse« postala del vsakdana švicarskih potrošnikov, bo pritisk na ostale države, da sledijo zgledu, verjetno narasel.
Gre za ukrep, ki vodi k večji osveščenosti in etiki v prehranski industriji.
Kaj lahko storiš kot potrošnik?
Čeprav Slovenija še nima primerljivih oznak, se lahko potrošniki že zdaj odločamo za izdelke, ki niso povezani s trpljenjem živali. Izbira rastlinskih alternativ pomeni jasen signal industriji, da želimo drugačen svet.
Vabimo te, da obiščeš spletno stran www.izziv.si in se pridružiš brezplačnemu 30-dnevnemu Veganskemu izzivu. Z deljenjem naših vsebin, prostovoljstvom ali donacijo lahko podpreš Slovensko vegansko društvo pri prizadevanjih za bolj sočutno, transparentno in pravično prehransko prihodnost.
Avtor: M.H.
