Maddy Haughton-Boakes, vodja kampanj pri organizaciji Changing Markets Foundation (nizozemski nevladni organizaciji, ki razkriva neodgovorne korporativne prakse in si prizadeva za bolj trajnostno gospodarstvo), o tem, kako je lobij velike agroindustrije preplavil COP30 (Konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah) in kako omejiti njegove prakse zelenega zavajanja.
Ko se je konferenca COP30 bližala koncu, je bil eden bolj zaskrbljujočih vtisov obsežno zeleno zavajanje agroindustrije, ki je preplavilo vrh. Vpliv industrije je bil na konferencah COP prisoten že več let in Belém pri tem ni bil izjema. Kot poroča DeSmog, je bilo na terenu okoli 300 lobistov agroindustrije. Od teh jih je skoraj četrtina (72) prihajala iz sektorja velike mesne in mlečne industrije – skoraj dvakrat več kot je bilo podnebnih delegatov Jamajke.
Med njimi so bili delegati dveh največjih brazilskih mesnopredelovalnih podjetij, JBS (tudi največjega na svetu) in MBRF (nekdanji Marfrig), prehranskega velikana Nestléja ter agroindustrijskega giganta Bayerja. Prisotne so bile tudi organizacije, kot so Konfederacija za kmetijstvo in živinorejo (CNA), najmočnejša brazilska kmetijska lobistična skupina, ter ameriški Meat Institute in Animal Agriculture Alliance – slednji sta bili pod drobnogledom zaradi svoje vloge pri nasprotovanju prehrani za zdravje planeta.
Še več deset lobistov se je konference udeležilo izključno v okviru novega, brezprecedenčnega uradnega prostora COP, imenovanega AgriZone. Ta cona, ki jo je gostila Embrapa, brazilska državna agencija za kmetijske raziskave, je imela med sponzorji velike agro-korporacije, kot sta Nestlé in Bayer (ta je bil celo »diamantni sponzor«). Bayer je bil skupaj s Senarjem, vejo CNA, povezan tudi s platformami, ki so širile podnebne dezinformacije.
Kako je mesna industrija vplivala na podnebni vrh ZN
AgriZone je deloval kot gledališče zelenega zavajanja, zasnovanega za »očaranje pogajalcev« in širše javnosti, hkrati pa je preusmerjal pozornost stran od vloge industrijskega kmetijstva v podnebni krizi. Ob vstopu je obiskovalce pričakal medijski center Canal Rural Studio, ki ga je sponzoriral JBS. Gre za isti JBS, ki je bil že večkrat povezan s krčenjem gozdov, visokimi emisijami, okoljskimi kršitvami in kršitvami človekovih pravic.
V bližini je bil razstavljen velik SUV avtomobil, ki je promoviral »hibridni« pogon na etanol in je služil kot prikaz moči in vpliva brazilske industrije biogoriv. (Mimogrede: število lobistov s področja bioenergije je v letu 2025 močno naraslo.)
V notranjosti so korporativno sponzorirane stojnice vabile obiskovalce z bleščečimi, všečnimi videi, ki so promovirali »podnebju pametno« kmetovanje, narative o tehnološko gnani učinkovitosti in partnerstvu s kmeti. Ob pomirjujoči glasbi so bile razstave skrbno zasnovane tako, da so prikazovale neokrnjena polja in mirne krave.
Medtem je Embrapa predvajala dramatične posnetke podnebnih vplivov na kmetijstvo, kot so suše in poplave, hkrati pa trdila, da so rešitev tehnološki popravki. Ta zaporedja so ustvarjala preprosto zavajujočo zgodbo: takšno, v kateri je kmetijstvo prikazano kot žrtev, rešitev pa naj bi bila zgolj več inovacij, na katerih naj bi brazilska industrija že intenzivno delala.
Tem sporočilom se ni bilo mogoče izogniti niti v Modri coni (Blue Zone), osrčju odločanja na COP. Tudi tam so bile prisotne blagovne znamke in sporočila agroindustrije, od katerih so nekatera prodrla tudi v medije. JBS je vodil razprave o »prehranskih sistemih« in trdil, da nekatere njihove kmetije »odstranijo več ogljika kot ga oddajo«, medtem ko je MBRF promoviral svoje domnevno »nizkoogljično« goveje meso.
Predvajanj proindustrijskega dokumentarca World Without Cows, ki ga je produciralo agroindustrijsko podjetje Alltech, je bilo najmanj šest. Na enem od panelov v središču Action on Food Hub je izvršni direktor Alltecha povabil vse navzoče k ogledu filma in trdil, da je film naročil z namenom »razširiti razpravo«.
Vendar prošnja Changing Markets Foundation za vstopnice ni bila odobrena, kar ni bilo presenetljivo; dostopi do projekcije filma so bili močno omejeni, dovoljen je bil le vstop industriji naklonjenemu občinstvu, da bi zagotovili hvalisave ocene. Le enemu izjemno vztrajnemu mlademu aktivistu je uspelo dobiti vstopnico in napisati iskreno recenzijo filma.
Skupna nit je povsem jasna: poudarek na produktivnosti, inovacijah in postopnih, manjših prilagoditvah, ob hkratnem očitnem izogibanju nujni, z znanostjo podprti resničnosti, da moramo zmanjšati porabo in proizvodnjo mesa ter se usmeriti k prehrani, bogati z rastlinskimi živili, in bolj trajnostnim proizvodnim metodam.
Dogajanje na terenu se ujema z nedavno preiskavo Changing Markets Foundation, objavljeno tik pred konferenco COP. Poročilo The Meat Agenda: Agricultural Exceptionalism and Greenwash in Brazil razkriva vzorec korporativnega prevzema narativa na poti v Belém – od industrijsko sponzoriranih medijskih vsebin do kampanj z vplivneži. Nova analiza organizacije DeSmog tega trenda kaže, da je agroindustrija leta 2025 angažirala 195 vplivnežev, ki imajo skupaj več sto milijonov sledilcev.
Ukrepanje glede metana – zamujena priložnost na COP30
Poročilo Changing Markets Foundation je pokazalo tudi, da je kmetijski metan, ki je odgovoren za več kot tri četrtine brazilskih emisij metana, očitno izpuščen iz nacionalno določenega prispevka (NDC) države, ter da močan vpliv tega sektorja na politiko ogroža uresničevanje splošnih ambicij NDC.
Vendar to ni le brazilska zgodba. Enak vzorec se je odvijal po vsem svetu. Vložki pa ne bi mogli biti višji. Najnovejše poročilo ZN o vrzeli v emisijah kaže, da trenutni NDC-ji vodijo v segrevanje za 2,3–2,5 °C, medtem ko obstoječe politike nakazujejo celo približno 2,8 °C – kar je daleč od poti, potrebne za ohranitev meje 1,5 °C. Svet je že bil ujet v primež podnebne katastrofe: COP30 se je začel v času, ko so Filipine prizadeli mnogi zaporedni tajfuni. Za polovične ukrepe ali lažne narative ni več časa, sektorji z visokimi emisijami metana – vključno s kmetijstvom – pa imajo pri tem ključno vlogo.
Metan je superonesnaževalo, ki je kratkoročno več kot 80-krat močnejše od CO₂ in je odgovorno za skoraj tretjino današnjega globalnega segrevanja. Na svetovni ravni kmetijstvo prispeva približno 40 % emisij metana, od katerega večina izvira iz rejnih živali, zlasti iz enterične fermentacije (izpusti goveda). Znanost jasno pravi, da se morajo emisije metana iz živinoreje do leta 2030 zmanjšati za najmanj 25 %, če želimo ostati znotraj meje 1,5 °C.
Zmanjšanje teh emisij je zasilna zavora, ki jo mora svet potegniti, da bi se izognili še bolj katastrofalnim podnebnim posledicam. Spodbudno je bilo videti vse večjo pozornost, namenjeno metanu na tej konferenci COP, vendar je agroindustrija v veliki meri ostala brez prevzemanja odgovornosti.
Naknadno ministrsko srečanje o metanu je zamudilo ključno priložnost za soočenje s temeljnim vzrokom njegovega največjega gonila: živinorejo. Več kot 150 držav je pristopilo k Globalni zavezi za metan, s čimer se je svet zavezal k 30-odstotnemu zmanjšanju do leta 2030. Vendar smo še daleč od doseganja tega cilja, kot kaže najnovejše Poročilo ZN o stanju metana.
Kljub temu so na konferenci bili prisotni razlogi za ohranjanje upanja. Staroselske skupine niso pristale na utišanje, civilna družba pa se je Agrizoni zoperstavila neposredno. Prvič po več letih so se na ulice vrnili smiselni, vidni protesti.
Skupaj s partnerji je Changing Markets Foundation ustvarili živahne prostore, ki so razkrivali korporativno zeleno zavajanje, poudarjali nujnost zmanjšanja metana ter razgaljali agresivno prizadevanje industrije za pristope »brez dodatnega segrevanja« – zavajajočo uporabo sporne metrike GWP, s katero so skušali upravičevati pristope »poslovanja kot običajno«. (Mimogrede: mnogi industrijski lobisti na COP so bili tam prav zato, da bi to potiskali naprej.)
Bolj ko se je zeleno zavajanje razkrivalo, težje je industrijskemu “spinanju” uspevalo prevladovati v razpravi. Znotraj in zunaj prizorišča COP30 – v Modri coni, na Ljudskem vrhu ter v prostorih civilne družbe po vsem Belému – so kmetje, staroselske skupnosti, znanstveniki in aktivisti prikazovali, kako graditi prehranske sisteme, ki hranijo ljudi in planet, namesto da ju uničujejo.
In ko so se te resnične rešitve obravnavale, se je prostor za korporativno zavlačevanje manjšal.
Povzeto po: https://www.greenqueen.com.hk/cop30-big-agriculture-lobbyists-meat-industry-greenwashing-influence/ (Avtorica: Maddy Haughton-Boakes)
Prevod in priredba: Nina Arko
