Search
Close this search box.

Nas veganska hrana lahko vse nahrani?

V zagovarjanju veganstva se slej ko prej neizbežno zaletiš v argumente, kot so:
Če bi nehali jesti meso, bi krave/kokoši/prašiči/živali preplavile svet.
Veganska prehrana, sploh presna, se naslanja na transport hrane z drugih koncev sveta. Jesti vsejedo in lokalno je dosti bolj zdravo in okolju prijazno.
Intenzivna pridelava rastlinske hrane je bolj škodljiva kot integrirana živinoreja.
in končno, “Nemogoče bi bilo prehraniti vse ljudi z rastlinsko prehrano.”

Na prvi pogled je resnično absurden samo prvi. Če bi nehali jesti meso, bi to pomenilo predvsem konec živinske industrije in reje klavnih živali. Ne bi se namnožile, brez človeške pomoči in umetnega osemenjevanja bi se njihovo število hitro zmanjšalo, nekatere podvrste, ustvarjene s križanjem bi najbrž izginile, sčasoma pa bi se znotraj posameznih ekosistemov ustvarilo novo ravnotežje. Če razložimo zadevo še z druge plati – koliko živalskih vrst, ki jih ljudje načeloma NE jedo, trenutno nevarno preplavlja svet? Golobi? Veverice? Medvedje? Težko vprašanje, ne?

Preostali trije argumenti so malenkost težji, ker se naslanjajo na logiko zdravega razuma. Težko je oporekati lokalno pridelani hrani in še težje zagovarjati intenzivno pridelavo česarkoli. Marsikdo se konec koncev še vedno spomni mladosti na kmetih, marsikdo uživa v dobrotah s svojega vrta ali njive in marsikdo se še predobro zaveda, da hrana iz supermarketa nikoli ne more biti tako okusna kot ravnokar nabrana. Da o državi izvora niti ne govorimo; pomaranče iz Španije, banane s Filipinov, jabolka iz Amerike … ko pomisliš na pot, ki jo ima za seboj, se človeku res hitro stoži po domačih pridelkih, jagodah z babičinega vrta, solate z lastnega in, zakaj konec koncev ne, jajčk sosedovih kokoši ter šunke pujsa, ki si ga, kot rad v anekdoti pove znan slovenski avtor, “osebno poznal”.

A zdravorazumska logika se tukaj prehitro zaplete v romantične predstave o tem, kako je bilo ‘včasih’, poleg tega pa jo zavede še razumljiv strah pred masovnim transportom hrane. Da ne bo pomote – to ni sestavek o tem, zakaj lokalna samooskrba ni smiselna ali hvalevredna. Hrana, ki k nam pripluje, prileti ali se pripelje, zaradi dolžine in časa transporta gotovo izgubi delež svoje hranilne vrednosti, ali pa za maksimiziranje obstojnosti in dobička prispe na police še nezrela. Poleg tega prinaša s seboj tudi odvisnost od oddaljenih pridelovalcev, vremena, ekonomskih in političnih razmer na drugih koncih sveta ter motenj v transportni verigi.

Stremeti k lokalni pridelavi je s tega stališča povsem smotrno – ne moremo pa trditi, da s tem bistveno nižamo naš vpliv na okolje. Čeprav prepotuje na tisoče kilometrov, gre za transport večjih količin hkrati – če kupimo jabolka od kmeta, ki je na tržnico pripeljal 50 kg jabolk iz svojega 50 km oddaljenega sadovnjaka, je število prepotovanih kilometrov na kilogram povsem enako kot za 2 toni jabolk, ki so zrasla 2000 km daleč. Pa tudi transport hrane po nekaterih raziskavah predstavlja manj kot 15 % vse energije, ki se porabi za pri- in predelavo hrane od začetka do konca. Dosti več je recimo porabimo že s kuhanjem.

Kako je potem z lokalnojedstvom, ki vključuje živalske izdelke? Gotovo zna biti manj škodljivo od prehranjevanja z mesnimi, mlečnimi ali jajčnimi izdelki iz industrijske reje, polnimi antibiotikov in drugih kemikalij, a za okolje tudi tako ne narediš nič dobrega. Pravzaprav ravno obratno – intenzivna reja dejansko porabi manj virov in povzroči manj škode kot domača reja v majhnem obsegu, če primerjamo seveda vpliv glede na količino končnega rezultata, pa naj bodo to meso, mleko ali jajca. In prav tako je bolj potratna in bolj škodljiva tako imenovana humana ali pašna reja.

Avtor članka: Jerry Novak Sever

Celoten članek je bil v letu 2014 dostopen na spletni strani MayJer Tales:
http://mayjertales.com/kitchen-tales/advice/could-a-vegan-diet-feed-all-of-us?lang=si

DELI STRAN: