Search
Close this search box.

Intervju z Mihom Lindičem

Mih Lindič živi s partnerko Andrejo v Motniku na ekološki kmetiji Pr Jernejk. Na kmetiji prirejata veganske delavnice za otroke, na katerih mladi udeleženci spoznavajo življenje na kmetiji in se družijo z živalmi. Mih je tudi zaprisežen tekač. V zadnjem času se je udeležil več gorskotekaških prireditev, letos pa bo tudi na startu Ljubljanskega maratona. Slovensko vegansko društvo se je z njim pogovarjalo sredi priprav nanj.

 

Skupaj s partnerko Andrejo vodita ekološko kmetijo Pr Jernejk v Motniku. Zakaj sta se odločila za življenje na kmetiji?

Motnik je malo naselje, čisto na vzhodnem koncu kamniške občine v smeri Tuhinjske doline. Ekološko kmetijo Pr Jernejk, na kateri živim z Andrejo, sva prejela v dar od njenega očeta. Po uradnih kmetijskih standardih velja za majhno kmetijo, nama pa dober hektar obdelovalnih površin nudi dovolj za samostojno in pestro življenje.

intevju_mih-12.jpg

 

Kaj vse zraste na vajini kmetiji in kje lahko kupimo pridelke?

Pridelujeva zelenjavo, sadje, jagodičevje, gobe in zelišča, pečeva kruh (tudi brezglutenskega!), vse po ekološki metodi in pod slovensko blagovno znamko Biodar. Velik del pridelkov prodava na sobotni ljubljanski ekotržnici na Pogačarjevem trgu, kjer imava stojnico že dobrih 13 let, zadnje dve leti pa pripravljene zelenjavne zabojčke pripeljeva tudi na dom. Da bi lahko pridelke ponudila tudi pozimi, jih poskušava čim več shraniti. Kuhava marmelade, sušiva gobe, zelenjavo, sadje, fermentirava, vlagava v slanico …

 

Na kmetiji prirejata tudi veganske delavnice za otroke. Od kod ideja?

Praksa poletnih otroških taborov na kmetiji Pr Jernejk je stara že več kot 10 let. Začelo se je, če se prav spomnim, z valdorfsko šolo, mislim, da nas je v tipiju (indijanskem šotoru) takrat prespalo okrog 20 otrok ter trije odrasli. Tipi seveda stoji še danes in je še vedno del vsakoletnih počitniških taborov. Bilo je noro fajn, zato se naju tudi tabori držijo še danes.

 

intevju_mih-2.jpg

 

Kaj vse počnete na delavnicah?

Z oslički hodimo na sprehode po gozdu in okolici, s fanti zakurimo ogenj, dekleta pripravijo zelenjavo z njive … Naši obroki so hitro pripravljeni in še hitreje pojedeni. (nasmešek) Z otroki se skupaj učimo spoštovanja, prijateljstva. Najlažje to pokaževa z najinim odnosom do živali, ki so najšibkejše. Otrokom je to jasno. Dojamejo takoj. Všeč jim je ideja, da bi ljudje in vse živali živeli kot bratje in sestre, kar v resnici tudi smo. In verjamejo, kot tudi sam verjamem, da je tak svet mogoč. Všeč so jim vse naše živali; psi, pujsi, zajčki, oslički … Želim si, da bi vsi starši pri tem otroke podprli in se odločili za bolj sočuten način življenja. Seveda je popolnoma nesprejemljivo deliti otroke na veganske ali ne, tu ima edino vlogo starševstvo. Otroški tabori so veganski, ker sva želela dati izbiro staršem, ki so, tako kot midva, vegani. Tukaj jim ni treba prav nič skrbeti o prehrani in našem odnosu do živali. Tudi zato pri pripravi taborov sodelujeva s Slovenskim veganskim društvom.

 

Oba z Andrejo sta vegana. Zakaj sta se odločila za veganski način življenja?

Z Andrejo sva vegana dve leti. Ker imava radi živali, ljudi in planet. Ker je naš izkoriščevalski odnos do živali največji krivec za njihovo trpljenje, za kronično obolelost prebivalstva, lakoto v tretjem svetu (nekdo vendar more pridelati krmo namesto nas, Evropa jo samo 20 odstotkov), degradacijo okolja, porabo vode. Povsem neracionalno je sodelovati v sistemu, ki ima toliko minusov kot »vsejedi« način prehranjevanja. Na vrhu vsega pa je seveda naš odnos do šibkejših. Živali so v trenutnem sistemu žrtve, brez pravic, pozabljene. Zato sem vegan.

 

Si tudi navdušen tekač. Od kod inspiracija za tek?

V srednji šoli sem treniral atletiko, sprint na 400 m. Ko je intenzivnost treningov prerasla mojo nedoraslost, sva s prijateljem ob prostem času raje nabirala kilometre okoli Kamnika. Nikoli zares, brez tekmovanj. Med služenjem vojaškega roka sem klavrno končal ultramaraton Celje-Logarska dolina že v Mozirju (35 km). Takrat sem tekaške superge obesil na klin. Izhajam iz športne družine, mati je planinka in planinska vodnica (ter tudi veganka), oče vrhunski kolesar in smučar med amaterji, mlajši brat Andrej prav tako odličen kolesar in še boljši gorski tekač. Je pa Andrej (ki si ga tudi prisvajam za svojega tekaškega mentorja) tekel isti ultramaraton kot jaz in ga (za razliko od mene) pretekel. In prav on mi je (takrat sem tudi že bil vegan) podaril knjigo Jej in teci Scotta Jureka in me spodbudil z besedami (sicer rahlo zakritimi), naj zopet poizkusim. Slučajno sem v tistem času prebiral tudi knjigo Richa Rolla, vse skupaj pa je pripeljalo do tega, da sem konec lanskega septembra na Hvaru pretekel svoj prvi tekaški kilometer po 20 letih.

 

intevju_mih-1.jpg

 

Od takrat se redno udeležuješ gorskotekaških prireditev. 

Šele sedaj sem odkril čare teka, ki jih nisem videl kot mladenič. Po točno 40 dneh od prvega pretečenega kilometra sem tekel svoj prvi, 23-kilometrski gorski maraton iz Ankarana v Milje in v zadnjih sedmih kilometrih eksplodiral. Tudi pozimi sem bil aktiven, za izziv pa sem se celotno sezono loteval najtežjih gorsko tekaških prireditev: Kokoš trail (16 km), Najnaj (21 km), Tek po Rašici (3. mesto v svoji kategoriji), Gorski maraton štirih občin GM4O (42 km), Soča trail (30 km), Risnjak trail (30 km), 6 ur Sv. Primoža nad Kamnikom – 7 vzponov (3. mesto), Katarinski tek (skupno 6. mesto) in zadnji Valamar trail po Istri, ki mi je po pičlem letu in nekaj dneh odprl vrata v svet ultrateka – 53 kilometrov in 1550 višinskih metrov ter 13. mesto v konkurenci tekačev iz sedmih držav. Bil je 4. oktober, svetovni dan živali. Tekel sem za njih, v imenu Slovenskega veganskega društva.

 

intevju_mih-11.jpg

 

Tekaški ciljev torej ne bo zmanjkalo?

Ravno se pripravljam na Ljubljanski maraton, kjer je moj cilj preteči 42 kilometrov. Ker je moja do sedaj najdaljša cestno-ravninska razdalja borih 16 kilometrov, »klofam« asfalt tik pred zdajci. Priprave na maraton sem vštel v svoj vsakdanjik. Na primer, včerajšnji dan je bil tak: ob 4.30 budilka (pujs Tinko), nahranim prijatelje (pujse, mačke, oslice), se uredim, spijem smuti (banane, jabolko, žlica lanenih semen, listni ohrovt, hruške, kaki). In akcija – odtečem 20 kilometrov ravnine (tretjič v treh dneh), dopoldne preživim s samokolnico, prevažam pesek in pripravljam dvorišče za zimski dom za oslice, v potok namočim hlode, na katerih rastejo gobe šitake, naberem 400 kilogramov starih sort jabolk za prešanje, pokosim za pujse, zajce, sledi sprehod z oslicami … Vse to so moje priprave na maraton. In za vse to še vedno ni treba jesti živalskih sestavin, nikomur, nikoli. Konec minulega tedna sem tekel v bližnjih Češnjicah, to nedeljo sledi Ljubljanski maraton na 42 kilometrov, teden pozneje prva ponovitev 23-kilometrskega teka Ankaran-Milje, decembra Istra v vašem srcu (53 km), čez zimo pa 8 ur Slivnice, 12 ur Šmarne gore … Glavni športni cilj pa je točno zastavljen, ampak ga zaenkrat še ne povem naglas. (smeh)

 

Kaj te med tekom poganja naprej? 

Polnovredna rastlinska hrana: sadje, zelenjava, stročnice, riž, žita, oreški … Odkar sem izločil živalske sestavine (prej sva bila vegetarijanca), imam več energije, lažje delam, lažje in hitreje tečem. Telo se hitreje regenerira in porabi bistveno manj energije za prebavljanje. Zanimivo je tudi, koliko nutricionističnega zavajanja je zaslediti med športniki. »Gele« za tekaška tekmovanja si delam sam: namočeno suho sadje, oreški, semena zmeljem in pasta je pripravljena. Najljubši obrok po treningu je prosena kaša z obilico sladkega sadja, zalita z riževim mlekom (domačim, seveda).

 

intevju_mih-10.jpg

 

Kaj pa življenjski cilji? 

V življenju in po duši sem miroljuben ekološki kmet. Delal sem v industriji, bil sem trgovec, pečar, zidar, tesar. Pomagal sem voditi tečaj retorike, sem bobnar, tekač in vegan. Zdi se mi, da je prišel čas, ko bom sposoben vse to združiti v neko celoto. Izobraževanje, v ustni in pisni obliki (knjiga), o veganstvu, ljubezni do živali, samooskrbi v kmetijstvu, otroški tabor, miroljubno kmetijstvo …

 

Facebook stran ekološke kmetije Pr Jernejk

Člani Slovenskega veganskega društva imajo pri nakupu produktov Ekološke kmetije Pr Jernejk 10% popust.

Intervju je pripravil Miha Kölner
Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič
Fotografije: osebni arhiv Miha Lindiča

DELI STRAN: