Search
Close this search box.

Hči kmetovalca spregovori: Mlečni izdelki so distopična groza


Izpoved Sabine Lee, nekdanje članice Skupnosti za mlekarstvo.

 

V zadnjem času sem se spraševala o nekaterih eksistencialnih vprašanjih. Razmišljam, ali nisem morda odraščala v distopični nočni mori, ne da bi vedela, da sem del grozljivega režima. Obkrožena z zelenimi hribi na angleškem podeželju in z “veselimi” kravami, ki se pasejo na poljih. Moje otroštvo zveni idilično – in je tudi bilo. Vsaj zdelo se mi je tako, vendar ima industrija, v katero je vključena moja družinska kmetija, skrivnost, ki je tako grozljiva, da si je nihče ne želi izvedeli.

Družina kmetovalcev

Sem četrta generacija govedorejcev in vsi v družini opravljajo isti poklic. Mislili bi si, da sem dobro seznanjena s tem, kaj se dogaja s kravami mlekaricami.
Spominjam se očeta, ki se je pritoževal nad težavami s testi na tuberkulozo, mastitisom, laminitisom, mlečno vročico in mlečnimi kvotami. Vendar sem ugotovila, da se z očetom nikoli nisem podrobno pogovarjala o tem, kaj počne in nikoli nisem dobila pravih informacij.

Zadnji potisk

Dairy is Scary je kratek dokumentarec z močnim sporočilom, ki mi je dal vzpodbudo, da postanem veganka. Začela sem se spraševati, ali je družinsko podjetje, za katerega sem vedno mislila, da je poštena institucija nekje sredi britanske pokrajine, dejansko sestavni del režima nasilja, zlorabe, mučenja in smrti.
Preden sem pogledala dokumentarec in začela brati o tem, je moja sestra rodila prečudovitega sinčka. To mi je dalo misliti. Pomislila sem na vse krave, ki morajo postati matere. Za trenutek si predstavljajte, da je moja sestra, novopečena mamica, v resnici krava v Angliji. Če bi res bila krava, bi v bolečinah prisilno zanosila. Nosečnost je posledica prisilne osemenitve, ko je krava še sama otrok. Krave prvič osemenijo pri 13. mesecih, naravno življenjsko dobo pa bi imele 25 let. Po porodu in dnevu negovanja svojega sinčka bi ji le tega iztrgali z njenih grudi in ga odnesli. Nikoli več ga ne bi videla.

 

novica_melko.jpeg
Temna stran mlečne industrije, ki je ne želite videti

 

Fantki

Preprosto zato, ker se je rodil kot fantek, ga bodo ustrelili v glavo po le nekaj mizernih dneh, saj je le neuporaben stranski produkt mlečne industrije. V Angliji je vsako leto ubitih 90.000 bikcev.
Mogoče pa bi nekaj kratkih dni preživel na farmi teletine, kjer bi živel v mali, utesnjeni, izolirani, plastični kletki, žejen mleka in naklonjenosti svoje mame, ki je ne bo več videl. Krave čutijo povezavo, osamljenost, strah in seveda bolečino.

 

Prestrašeni

Bikci so zelo prestrašeni in ker ne želijo umreti, se nekontrolirano tresejo. Če ne stojijo mirno in ne sprejmejo svoje usode, ujeti z glavo v zanko, bodo ob strelu doživeli bolečino in če jih ne morejo ponovno ustreliti, ob polni zavesti izkrvavijo do smrti.
To meso se lahko v supermarketih prodaja označeno kot “humano”, hranjeno z najboljšo krmo. Ljudje meso kupujejo mirne vesti, saj mislijo, da je imela žival “dobro življenje”, čeprav se je končalo nepotrebno, prehitro in grozljive smrti. Medtem ko njen sin prestaja opisano mučenje, mati žaluje ob izgubi svojega otroka, odtrganega od nje in ima še vedno mleko. Običajno bi mladiča hranila od šest do osem mesecev.
Njene prsi rastejo s potrebo, da nahrani svojega otroka, hrepeni in joče več dni. Vseskozi kliče izgubljenega otroka, ki se nikoli ne vrne. Nekatere noči sem kot otrok bedela zaradi tega; vendar nikoli nisem vedela, kaj to pomeni. Bil je samo običajni zvok s kmetije.

novica_krava_zalostna.jpeg
Matere dneve jočejo za svojimi izgubljenimi otročički

 

Brezupno

Lahko se poškoduje, medtem ko se obupno trudi, da bi pobegnila in našla svojega otroka.
Potem brez upanja in hripava od jokanja odneha. Dvakrat dnevno hodi v kovinsko kletko, kjer ji iz bolečih prsi izsesajo težko breme njenega mleka. Mleka, namenjenega za hranjenje in rast izgubljenega otroka.
Njeno utrujeno telo bo z umetnimi sredstvi prisiljeno proizvesti več kot 20-kratno količino mleka, ki bi ga potrebovala za svojega otroka. Posledično lahko zboli za mastitisom.
Ta, zelo pogosta bolezen, povzroči, da gnojne celice vstopijo v mleko, ko se iztisne iz vim.
Dovoljeno je, da mleko vsebuje milijone gnojnih celic in po zakonu je tako mleko še varno za pitje ter na voljo potrošnikom. S pomočjo strojev in hormonov prisilimo dojenčkovo mater, da nam daje mleko, namenjeno njenemu otroku in nikomur drugemu. Prelijemo ga preko žitaric in nalijemo v čaj ali kavo kot da ni nič.
Zelo verjetno boste zboleli zaradi mleka, saj naša telesa niso zgrajena za njegovo presnovo. Namenjeno  je teličku, ki je bil umorjen zaradi naših navad. Najverjetneje pa je mleko tudi polno gnojnih celic, ki jih mnogo ljudi pije vsak dan.


Resničnost

To je resničnost mlečne in govedorejske industrije. To se dogaja tukaj in zdaj, vendar se obravnava kot normalno. Če uživate meso in mlečne izdelke, ste bili hudobec v tej v grozni zgodbi, tudi če se tega sploh niste zavedali. Vse to je dovoljeno in odobreno – povsod. Industrija pa ne želi, da bi izvedeli resnico.

 

Živali niso naše

Niso naši stroji, niso naša lastnina. Imajo pravico spoštovati, skrbeti in živeti. Nobena žival ne gre v klavnico prostovoljno.

Ljudje lahko živimo srečno in zdravo brez živalskih produktov.

 

 

Vir: https://plantbasednews.org/post/a-farmers-daughter-speaks-out-dairy-is-an-everyday-dystopian-horror (Dostopano: november 2017)
Prevedla in povzela: Branka Dular

DELI STRAN: