Po zelo dolgem času smo zopet deležni raznoraznih dogodkov in s tem so se začeli izvajati tudi tekaški dogodki. V začetku maja se je odvil tradicionalni Ultra trail Vipavske doline ali UTVV, ki vsako leto privabi lepo število tekačev. Na najdaljši, 100-miljski preizkušnji (160km), je letos slavil zmago Anže Sobočan, ki je dolgoletni tekač in med drugim tudi vegan ter zagovornik pravic živali. Ob tej priliki smo se z Anžetom sestali na pici v bistroju Barbarella in naredili kratek intervju, kjer nam je zaupal svoj način življenja, svojo tekaško pot, kako se pripravlja na take podvige, kakšna je prehrana športnika na rastlinski osnovi in ključ do uspeha.
Pozdravljen Anže, letos si zmagovalec 100-miljske preizkušnje na UTVV, čestitke! Za uvod nas zanima, kdo si in s čim se v življenju ukvarjaš.
Živjo, sem Anže Sobočan. Predvsem se rad ukvarjam s tekom. Kot mul’c sem bil sicer v vseh športih vedno zanič, nekaj let sem v osnovni šoli treniral atletiko, vendar nisem dosegal nekih konkretnih rezultatov in sem šport opustil za dobrih 10 let. Pri nekje 30. letih pa sem zopet začel s tekom. Tekel sem zase, za čisti užitek. Po par letih rednega teka sem se začel spogledovati s tekmami. Ravno v tistem času so začeli postajati popularni trail teki, sicer pa sem želel preteči tudi klasičen maraton, kar sem tudi dosegel. Vsekakor so mi bolj zanimivi trail teki, zato sem se prijavil na Najnaj21, ki je bila moja prva trail tekma, kmalu zatem pa sem tekel še na 50 kilometrov UTVV. Tek v naravi me je popolnoma prevzel – ugotovil sem, da daljše kot so preizkušnje, bolje mi gre. Sčasoma sem se začel spogledovati s »stotkami« in sedaj po večletnih izkušnjah sem se podal na 100 milj. Svoj napredek nadgrajujem počasi in zanesljivo, da ne pride do poškodb ter da pridobivam izkušnje za nadaljnje, tudi večje podvige.
Po izobrazbi sem magister sinologije. Sem samostojni podjetnik, saj mi zelo ustreza fleksibilnost s časom in trenutno delam kot prevajalec. Poleg tega pa se ukvarjam še z mnogo drugimi projekti, rad varim, delam z lesom itd. S punco sva kupila tudi staro hišo, ki jo počasi prenavljava. Tako da sem zelo aktiven na različnih področjih.
Poleg tega sem tudi vegan. Najprej sem začel z vegetarijanstvom pri 18. letih, odkar sva skupaj s punco. Punca je bila vegetarijanka že od otroštva. Počasi sva preklopila na veganstvo. Le od sira se mi je bilo zelo težko odvaditi, dokler nisem pri 28. letih dobil štipendije za študij na Kitajskem, kamor sva se preselila za 2 leti; na Kitajskem namreč sira praktično ne poznajo, imajo pa ogromno izbire vseh sort zelenjave ter odličen tofu, pripravljen na sto različnih načinov. Tako da sem na Kitajskem dokončno postal vegan. Zadnji dve leti tudi sam pripravljam tofu, saj je boljši in mehkejši kot kupljen – še ena stvar, ki jo zelo rad počnem.
Kako pri tebi izgleda tekaški vsakdanjik ter kako nadgrajuješ svoje treninge, da si sedaj prišel do 100-miljske razdalje?
Ko sem po toliko letih spet začel s tekom, sem bil seveda čisti začetnik – 30 kilometrov na teden je bilo zame veliko. Ampak sem redno tekel in tako počasi stopnjeval kilometrino skozi leta. Nato sem se začel spraševati, kje je meja napredka, ampak sem ugotovil, da je trenutno še ni. Vsakič, ko grem čez mejo, je najprej malo šok in se vrnem na normalno intenzivnost ter se nato bolj suvereno počutim, saj se telo privaja ter tako po stopničkah napredujem. Tečem oz. treniram po svojem občutku – ponavadi največ pretečem januarja, da naredim dobro bazo za poletne tekme.
V letu 2016 sem odtekel prvi maraton, naslednje leto pa sem odtekel UTVV 50 km. Takrat sem gledal le na to, da pridem do cilja. Nato sem odtekel še nekaj gorskih maratonov, da sem se res dobro utrdil pred višjo stopničko. Leta 2018 sem uspel zmagati na 50 kilometrov Vipave, kar mi je dalo zagon, da se prijavim na 100 km. Tako sem leta 2019 odtekel 100 kilometrov na Vipavi, odtekel sem še Pušeljc ultra, K24 trail, opravil sem Everesting in še kar nekajkrat odtekel daljše razdalje, preden sem se v letu 2021 podal na 100 milj Istre. Sedaj bom opravil kar precej takih daljših tekem, preden bom razmišljal spet o večjih podvigih.
Kakšen je tvoj vsakodnevni jedilnik ter kaj ješ na sami tekmi, da imaš dovolj energije za vse te podvige?
Za zajtrk imam najraje kosmiče s sojinim mlekom in suhim sadjem ter oreščki. Zadnje leto tudi corn flakes s sojinim mlekom, saj je zelo enostaven obrok in mi da veliko energije za začetek dneva ter je zelo hranilen. Najpomembnejši obrok je zame kosilo, za katerega si res vzamem čas, da je kvalitetno pripravljen ter da je hranilno poln, da zaužijem tudi dovolj beljakovin, ki so potrebne za regeneracijo po teku. Obožujem ajdovo kašo, rad imam tudi piro, kamut, riž, čičeriko ipd., zraven pa je vedno razna zelenjava in večkrat tudi tofu. Vsak dan pojem vsaj en kos sadja. Vedno imam v hladilniku kakšen sojin jogurt, ki je prav tako dober vir beljakovin in je super za prebavo. Tudi sojin jogurt sam izdelujem. Po kosilu do večera pa jem prosto – kar mi paše, predvsem pa gledam na to, da v celem dnevu pojem količinsko dovolj hrane.
Na tekmah do 100 kilometrov uporabljam izključno energijske gele, na tekmah v dolžini 100 milj pa že moram vnesti konkretno hrano. Rad si pripravim sendviče – bel kruh s kuhano rdečo peso ter malenkost veganske majoneze, da jih lažje pojem. Za to sem ugotovil, da mi zelo ustreza za vmes. Na okrepčevalnicah vzamem tudi malo čipsa ali pa kakšen kos banane ali pomaranče, če čutim preveč sladkobe od gelov.
Kako si postal vegan in kakšne pozitivne učinke opažaš?
Vegan sem postal popolnoma iz etičnega vidika, ko sva pri 18 letih začela z zdajšnjo punco, ki je bila že takrat vegetarijanka. Že pred tem sem razmišljal v tej smeri, po tem pa mi je bilo tudi precej lažje, ker sva bila skupaj v tem. Pogledal sem še nekaj videov o živinorejski industriji in hitro mi je bilo jasno, da nočem biti del tega.
Pozitivne učinke v športnem udejstvovanju težko komentiram v primerjavi z vsejedo prehrano, saj sem že bil vegan, ko sem začel s tekom. Dejstvo pa je, da je veganska hrana precej lažja za prebavo kot vsejeda. Pojemo lahko res velike količine hrane in nimamo težav s tem oz. se dobro počutimo, imamo veliko energije. Tudi na tekmah so vsaj za čas trajanja tekme pravzaprav vsi tekači večinoma na veganski hrani, ker je lahka za želodec in nas ne otežuje. Pojemo gele, banane, lubenico, kakšno energijsko tablico. Prav vsa potrebna hranila pa lahko pridobimo z rastlinsko prehrano, torej beljakovine, železo itd.
Kakšno je doživetje na ultramaratonu in kaj te motivira, da se odpraviš na tak tek?
Sem zelo tekmovalen in to me motivira. Da imam v glavi uvrstitev in cilje, da izboljšujem svoje tekaške rezultate. Pred 100-miljsko preizkušnjo sem že tri mesece prej razmišljal o tekmi, o taktiki, razmišljal sem že, ali bi res rad šel na uvrstitev ali bi šel samo uživat. Nato se vedno vprašam, koliko počasneje bi lahko šel za optimalen užitek. To tekmo sem tekel 22 ur, nekateri pa tečejo tudi do 40 ur. To je bistveno dlje časa in celo težje. Ko greva s punco v hribe za cel dan in uživava na poti, imava sproščen tempo, ampak s takim tempom ne bi zmogel premagati 100 milj, ker zame to postane časovno preveč. Na koncu mi je lažje, da tečem malenkost hitreje kot bi bilo optimalno in potem še malo stisnem. Tako da na taki tekmi en del uživam, saj se teče relativno počasi, nato pa je treba tudi malo potrpeti.
Glavni užitek mi je vsakodnevni trening in ko greva s punco v gore, tekmo pa jemljem kot tekmo in sem pripravljen na to, da ne bo vedno vse super ter da bo vmes tudi težko. Izjemen občutek na takih tekih je, ko je zelo težko, ko misliš, da si na koncu in gre vse samo še navzdol; občutek, da bi najraje odnehal oz. odstopil, nato pa te nekaj dvigne in kar naenkrat si kot prerojen. To sem doživel na prvi stotki. Sedaj se vsakič spomnim, da kadar je težko, bo spet enkrat bolje; in kadar je super, vem, da bo enkrat spet slabše. Enako je pri treningih. Pride tudi težji trening – ga prestanem, grem bolj počasi in umirjeno, pa je naslednji spet boljši. S tem se privadim na tekme in vem, da ni vedno vse idealno, ampak vztrajam. Na koncu pa se vedno dobro počutim, saj sem naredil nekaj zase.
Hvala, Anže, za ta pogovor ter hvala vam bralcem. Anžeta in vse njegove aktivne podvige lahko spremljamo na Instagramu; verjamem, da bo še veliko uspehov!
Spraševal je: Rok Forstnerič
Lektoriral: Matevž Jeran
Fotografije: Osebni arhiv Anže Sobočan
Objavljeno: 11 avgust 2022
