Dr. Susana Monsó je izdala knjigo z naslovom Playing Possum: How Animals Understand Death (Igranje mrtvega: Kako živali razumejo smrt), ki je prva filozofska knjiga, ki raziskuje, kako nečloveške živali dojemajo in čutijo smrt ter umiranje, vključno s tem, ali vedo, kdaj se druge živali približujejo smrti. To temo je že obravnavala v eseju z naslovom “Kaj si živali mislijo o smrti: Imeti koncept smrti, daleč od tega, da bi bil izključno človeški dosežek, je precej pogosta lastnost v živalskem kraljestvu.”
Esej se dotika tudi vedenja nekaterih vrst, ki nakazuje njihovo zavedanje smrti. Na primer, nekatere opičje matere nosijo trupla svojih mrtvih mladičev več dni, sloni pa so bili opaženi pri interakciji s kostmi svojih pokojnih sorodnikov. Takšna dejanja nakazujejo, da te živali ne le prepoznajo smrt, temveč morda celo doživljajo občutke, podobne žalovanju.
Dr. Susana Monsó se je rodila leta 1988 v Madridu. Diplomirala je iz filozofije na Univerzi Complutense v Madridu, magistrirala iz globalne etike in človeških vrednot na King’s College London ter doktorirala iz filozofije na UNED v Španiji. Bila je podoktorska raziskovalka na Univerzi v Gradcu in na Inštitutu Messerli na Dunaju, trenutno pa deluje na Oddelku za logiko, zgodovino in filozofijo znanosti na UNED.
Veganski etolog Mark Bekoff je opravil intervju z dr. Susano Monsó o njeni knjigi, v katerem je omenila naslednje:
“Playing Possum” obravnava vprašanje, ali živali lahko razumejo smrt, in sicer s preučevanjem dveh pristranskosti, ki sta doslej omejevali razpravo. Poimenuje ju intelektualni antropocentrizem in čustveni antropocentrizem (po Monsó & Osuna-Mascaró, 2021). Intelektualni antropocentrizem se nanaša na idejo, da je edini način razumevanja smrti človeški način, kar je privedlo do pretirane intelektualizacije koncepta smrti.
Nasprotno temu zagovarja stališče, da minimalni koncept smrti obsega zgolj pojma nefunkcionalnosti in nepopravljivosti. Bitje, ki razume, da mrtvi posamezniki ničesar več ne počnejo in da je to stanje nepovratno, že ima neko razumevanje smrti. Čustveni antropocentrizem pa se nanaša na idejo, da so edine čustvene reakcije na smrt, ki si zaslužijo našo pozornost, tiste, ki so podobne človeškim. Če se znebimo teh dveh pristranskosti, bi lahko trdili, da je koncept smrti veliko lažje osvojiti, kot se običajno predvideva, in da je verjetno razširjen tudi v živalskem kraljestvu. Dr. Monsó trdi, da takšno razumevanje ne zahteva naprednih kognitivnih sposobnosti in je verjetno razširjeno pri različnih živalskih vrstah. Kot primer navaja thanatozo (igranje mrtvega) pri virginijskem oposumu. Ko je oposum ogrožen, posnema videz in vonj mrtve živali, da bi odvrnil plenilce, ki raje napadajo živo hrano. To vedenje nakazuje, da imajo plenilci neko osnovno razumevanje smrti, saj prepoznajo, da negibno telo ni užitno ali varno za prehrano.
S predlogom, da je koncept smrti v živalskem kraljestvu bolj dostopen in razširjen, kot smo doslej verjeli, Monsó izpodbija antropocentrične poglede na smrtnost. Predlaga, da bi s priznavanjem širšega razumevanja smrti lahko poglobili svoje dojemanje kognitivnega in čustvenega sveta nečloveških živali.
Pripravila: Nina Arko
Povzeto po:
– https://veganfta.com/2024/11/07/nonhuman-animals-may-know-more-about-death-than-previously-assumed/ [Jordi Casamitjana, 7. 11. 2024]
– https://aeon.co/essays/animals-wrestle-with-the-concept-of-death-and-mortality [Susana Monsó, 14. 9. 2021]
