Raziskava, ki so jo izvedli Thomas S. Ball, Michael Dales, Alison Eyres, Jonathan M. H. Green, Anil Madhavapeddy, David R. Williams in Andrew Balmford, povezuje metriko LIFE, visoko-ločljiv globalni model, ki ocenjuje, kako raba zemljišč prispeva k izumiranju približno 30.000 vretenčarskih vrst, s podatki o proizvodnji hrane, ter porabi in izvoru živil. Njihova glavna ugotovitev je, da ima proizvodnja 1 kg posameznih živil zelo različen vpliv na tveganje za izumrtja vrst. Ta razlika v mnogih primerih znaša več kot eno velikostno stopnjo, kar pomeni, da nekatera živila povzročijo desetkrat večje tveganje (ali še več) kot druga.
Posebej močan vpliv imajo živalski proizvodi, zlasti meso prežvekovalcev (kot je govedina). Njihova proizvodnja zahteva velike površine pašnikov in krme, kar močno poveča pritisk na naravna območja. Po ocenah je globalno povprečen negativen vpliv mesa prežvekovalcev kar 340-krat večji od negativnega vpliva žitaric (če primerjamo vpliv, normiran na težo živila) in približno 100-krat večji od negativnega vpliva rastlinskih beljakovin, kot so stročnice (če primerjamo vpliv, normiran na težo živila ali normiran na vsebnost beljakovin).
Zanimivo je tudi, da ima pri tej problematiki izvor živil velik pomen. Živila, pridelana v tropskih ali subtropskih regijah, imajo po kilogramu bistveno večji vpliv na tveganje za izumrtja kot primerljiva živila iz zmernih podnebnih območij. Na primer, kavna zrna, pridelana v Južni Ameriki ali podsaharski Afriki, povzročajo približno desetkrat večji vpliv na izumrtja kot kava, pridelana v jugovzhodni Aziji. To je deloma zato, ker tropska območja pogosto gostijo zelo biotsko raznovrstne vrste, kar pomeni, da izguba habitata tam povzroča močneje občutne posledice.
Raziskovalci so analizirali tudi vpliv prehrane in uvoza živil v šestih državah: ZDA, Japonska, Združeno kraljestvo, Brazilija, Uganda in Indija. Ugotovili so, da prebivalci vseh teh držav s porabo mesa prežvekovalcev močno prispevajo k tveganju za izumrtja vrst – lokalno (z domačim mesom) ali globalno (z uvoženim mesom). To kaže, da spremembe prehranskih navad, zlasti zmanjševanje vnosa mesa z visokim biodiverzitetnim odtisom, lahko pomembno zmanjšajo pritisk na svetovne ekosisteme.
Avtorji prav tako izpostavljajo, da bi lahko usmerjene politike in strategije (na ravni držav, regij ali posameznikov) zelo učinkovito zmanjšale škodo za naravo. Ker z vidika biotske raznovrstnosti ni vsak kilogram mesa enako “škodljiv”, je ključno upoštevati ne le vrsto živila, temveč tudi, kje in kako je živilo pridelano. To odpira priložnosti za bolj sofisticirana priporočila: ne zgolj »manj mesa«, ampak tudi »manj mesa z visokim biodiverzitetnim odtisom«.
Seveda imajo raziskovalci tudi metodološka opozorila: metrika LIFE upošteva predvsem spremembe rabe zemljišč, ne pa drugih vplivov kmetijstva, kot so uporaba pesticidov, emisije toplogrednih plinov ali erozija tal. Kljub temu pa je njihov pristop prepoznan kot močan napredek, saj omogoča zelo konkretno kvantifikacijo, kako različna živila in prehranske izbire prispevajo k tveganju za izumiranja vrst.
Zaključek: Prehranska izbira – ne le med rastlinskimi in živalskimi živili, temveč tudi izbira glede izvora in načina pridelave – ima izjemen pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti našega planeta. Strategije, ki ciljajo na zmanjšanje ali preusmeritev proizvodnje živil z velikim vplivom, bi lahko bile ključni del reševanja globalne krize izumiranja vrst.
Vir:
Ball, T.S., Dales, M., Eyres, A. et al. Food impacts on species extinction risks can vary by three orders of magnitude. Nat Food 6, 848–856 (2025). https://doi.org/10.1038/s43016-025-01224-w
Povzela:
Nina Arko
