V Slovenskem veganskem društvu smo pri peticiji ‘Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah’ dosegli že več kot 5000 podpisov. Na to temo smo izvedli nekaj intervjujev s prehranskimi strokovnjaki in s pravnico. Tokrat intervju poteka z Laro Šušmelj, diplomirano kineziologinjo (UN) in osebno trenerko.
Podpirate peticijo ‘Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah’? Se vam ta tema zdi pomembna – zakaj?
Definitivno podpiram! Skrajni čas je že, da zdrava prehrana postane del vsakdana in da se na to ne gleda kot na privilegij, temveč osnovno pravico. Z uvedbo raznolike rastlinske prehrane, ki dokazano deluje preventivno proti marsikateri (kronični) bolezni, bi lahko v prihodnosti zmanjšali število bolnikov in razbremenili že tako onesnaženo okolje, preprečili izumiranje živalskih vrst, pomanjkanje pitne vode ipd. perečih problemov, ki so pretežno posledica masovne živinoreje (oz. vsejedega načina življenja). Kje je šele etika, ukinitev nepotrebnega nasilja nad ostalimi živalmi.
Poleg tega, da tudi vegani plačujemo davke, ki gredo med drugim za subvencioniranje živil živalskega izvora, in smo vseeno prikrajšani za normalen, zdrav obrok, se mi zdi absurdno, da je to sploh stvar debate v 21. stoletju. In ker gledamo na dolgi rok, na kvaliteto življenja, ne le kvantiteto; le kdo si ne želi vzgojiti zdravih in močnih otrok?
Menite, da je pozitivno stališče največje prehranske organizacije na svetu (Akademije za prehrano in dietetiko) o veganski prehrani za slovenske odločevalce pomembno ali menite, da so to stališče odločevalci pripravljeni ignorirati?
Odvisno od narave vsakega posameznika. Kdor je odprt za dejstva in želi spremembo na boljše, bo iskal rešitve. Ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Nič prej. Nekoga, ki je zabetoniran v svoj prav in ne dopušča drugega mnenja (oz. v konkretnem primeru znanosti, da naredi svoje), ne želi razširiti obzorja in je raje ‘status quo’, premakne le bolezen. Ljudje na splošno raje umrejo, kot pa da bi spremenili nekaj, na kar so (čustveno) navezani. Prav tako želijo ljudje slišati dobre reči o svojih slabih navadah – včasih je placebo učinek močnejši od pravega in ljudje raje živimo v temi, slepih prepričanjih; se opiramo na stara prepričanja, ki so le del tradicije in nimajo zveze z dejansko znanostjo. Najtežje se je spremeniti in iti iz cone udobja. Ponavljati si eno in isto laž kmalu rezultira v sprejetju laži kot resnice. Vem, kako je, saj sem bila pred slabimi 10 leti nazaj sama v enakem položaju. Nič drugače ni pri slovenskih odločevalcih. Uradna pozicija nosi veliko odgovornost. Kdor se tega zaveda, bo naredil, kar je prav za vse, ne le zanj.
Marsikdo si misli, da beljakovin ali aminokislin v veganskih obrokih ni dovolj. Ali to drži? Menite, da bi v primeru sprejetja predlogov iz peticije kuhinjsko osebje v javnih ustanovah znalo pripraviti obroke, ki vsebujejo dovolj beljakovin in aminokislin? Lahko predlagate kakšen primer obroka?
Aminokislin je v rastlinah več kot dovolj. Žal to zmotno prepričanje oz. mit o nezadostnih hranilih v rastlinski prehrani ubije več milijonov ljudi letno (kaj šele ostalih živali). Aminokisline so monomeri beljakovin – ko zaužijemo beljakovino, se mora ta razgraditi na manjše gradnike, da jih telo sploh lahko absorbira. Rastlinske in živalske beljakovine se razlikujejo le v razmerju aminokislin, ne pa v sami sestavi. Naše telo je inteligentno, vsak organ v telesu ima svojo nalogo in tako izkoristi vsako molekulo, ki jo potrebuje za izgradnjo nujno potrebnih snovi. Uživanje polnovredne rastlinske prehrane ta proces kvečjemu poenostavi – telo ni toliko obremenjeno z ekscesom nezaželenih snovi, ki krajšajo življenjsko dobo.
Kar se tiče usposobljenosti kuharjev, žal ne morem za vse pritrditi. Imam po večini slabe izkušnje, nekatere restavracije, ki naj bi bile ‘’na nivoju’’, so me razočarale že s tem, ko niso bile sposobne dostaviti primerno kuhane zelenjave, kje je šele okusen in nasiten veganski beljakovinski obrok. Zaradi omejenega znanja vse rastline mečejo v isti koš. Osebno poznam tudi nekaj kuharjev, ki imajo osnovno znanje o pripravi rastlinske hrane, drugi pa so vešči priprave le omejene, kot je meso v kombinaciji z zelenjavo in žitom, saj gredo po standardnem kopitu, kot narekuje tradicija, s tem pa avtomatsko omejijo raznolikost prehrane. Na srečo pa je veganske ponudbe vse več, za kar sem zelo hvaležna vsem ponudnikom, ki so se odločili za korak naprej in se ne bojijo poskusiti nečesa novega.
Vsekakor toplo priporočam, da nadgradijo svoje znanje – kdor se ne znajde in bi želel iti izven svojih okvirjev – Slovensko vegansko društvo ponuja strokovne prehranske nasvete in kuharske tečaje.
Marsikdo si misli, da veganski obroki in športna zmogljivost ne gresta skupaj. Kaj vi porečete na to?
Misliti je nič vedeti. Iz svojih osebnih izkušenj lahko povem, da sem po 1 letu dviganja uteži v fitnesu večino moške populacije prekosila, kar se tiče intenzivnosti in volumna treninga. Rastlinsko prehranjevanje definitivno olajša marsikatero stvar, npr. izboljša kondicijo in regeneracijo. V prevodu to pomeni, da sem z lahkoto dvignila približno enako težo (včasih celo večjo težo), pri svojih 60 kg telesne mase, kot nek moški, vsejedec, ki je po možnosti jemal prepovedane substance in pa imel 30, 40 kg več od mene. Iz same radovednosti sem začela delati v smeri ljubiteljskega bodybuilding-a. Z leti sem spoznala, da je treba gledati širše: športni vidik je preozek, da bi se fokusirali le nanj. Raje gledam z vidika dolgoročnega zdravja, to je prava kvaliteta življenja, ne pa, kdo je 100 m pretekel za pol stotinke hitreje ali kdo je naredil največ ponovitev za biceps. Vsekakor je vsejedcem zaradi vsebnosti rastnih hormonov, steroidov ipd. snovi, ki pospešujejo rast in razvoj (posledično tudi staranje organizma), lažje, kar se tiče pridobivanja mišične mase. Vendar pa je to dvorezni meč. Kar se tiče antidopinga, ni pošteno. Narejene so bile tudi študije na to tematiko, in sicer so dokazali, da si lahko na doping testu tudi pozitiven zaradi prevelike konsumpcije mesa.
Bi še kaj dodali na kakšno od odprtih tem?
Marsikaj bi lahko dodala, odvisno od radovednosti in podvprašanj, ki se bralcu porajajo, saj je tematika zelo obširna, zato sem skušala odgovoriti na ta vprašanja karseda kratko in jedrnato. Vesela sem, da so ljudje pripravljeni poslušati. Znanost je le ena, mediji pa si, vsak po svoje, razlagajo študije ali pa vzamejo stvari iz konteksta, tako da polagam na srce vsem ljudem – ne zaupajte rumenemu tisku in na splošno bodite kritični do vsega, kar najdete na internetu. Osebam, ki so odprte za debato in si želijo izvedeti več o veganstvu z znanstvenega vidika, sem na voljo za kakršnakoli vprašanja.
Hvala za pogovor!
Spraševal: Matevž Jeran
