V provokativnem članku “Ali veganofobija obstaja?”, objavljenem 12. avgusta 2024 na portalu Vegan FTA, avtor Jordi Casamitjana raziskuje koncept veganofobije—predsodkov ali sovražnosti do veganov—ter preučuje njen obstoj v sodobni družbi. Casamitjana, znan zagovornik etičnega veganstva, je pridobil široko prepoznavnost s svojo pravno zmago v Združenem kraljestvu, kjer je dosegel zakonsko zaščito etičnih veganov pred diskriminacijo. Njegova izkušnja ponuja edinstven vpogled v to vse bolj perečo, a pogosto spregledano temo.
Kaj je veganofobija in kako se kaže?
Članek se začne z opredelitvijo veganofobije kot oblike diskriminacije, ki se izraža v socialni izključenosti, pristranskosti na delovnem mestu, negativnih medijskih upodobitvah in celo v odkrito sovražnem govoru in odnosu do veganov. Čeprav nekateri menijo, da gre le za kritiko določenega življenjskega sloga, Casamitjana poudarja, da ton in intenzivnost te kritike pogosto presegata običajno nesoglasje in postajata odkrito sovražna in agresivna, ter v nekaterih primerih tudi nevarna.
Eden ključnih vidikov veganofobije je njena upodobitev v množičnih medijih. Casamitjana se sklicuje na študijo iz leta 2011, ki sta jo izvedla britanska sociologa Matthew Cole in Karen Morgan. Analiza britanskih časopisov je pokazala, da je kar 75 % člankov o veganih negativnih, pri čemer vegane pogosto prikazujejo kot vsiljive, ekstremne ali celo hinavske. Takšna medijska pristranskost prispeva k širjenju negativnih stereotipov in ustvarja okolje, v katerem je veganstvo deležno posmeha namesto resne obravnave ter ozaveščanja.
Diskriminacija na delovnem mestu in v družbi
Poleg medijske pristranskosti članek izpostavlja konkretne primere diskriminacije veganov v profesionalnih in družbenih okoljih. Eden najbolj osupljivih primerov sega v leto 2017, ko je londonska NHS (Britanska državna zdravstvena služba) v razpisu za delovno mesto izrecno navedla, da vegani ne morejo biti upoštevani kot kandidati. Takšni primeri odpirajo vprašanja o tem, ali so vegani nepravično obravnavani pri zaposlovanju in na delovnem mestu.
Casamitjana se je tudi sam soočil z diskriminacijo na delovnem mestu, kar ga je pripeljalo do pravnega boja. Leta 2020 je njegova tožba privedla do prelomne sodne odločitve v Združenem kraljestvu, kjer je sodišče etično veganstvo priznalo kot zaščiteno prepričanje v skladu z Zakonom o enakosti. Ta sodba je bila velik korak naprej, saj je pravno potrdila, da etično veganstvo ni zgolj prehranska izbira, temveč globoko moralno prepričanje, ki si zasluži enako zaščito kot verska ali filozofska prepričanja.
Kljub tej pravni zmagi družbeni predsodki ostajajo močno zakoreninjeni. Casamitjana se sklicuje na študijo iz leta 2015, ki razkriva, da ljudje vegane dojemajo bolj negativno kot ateiste in priseljence, pri čemer je bila njihova družbena sprejetost le nekoliko višja od odvisnikov od drog. Ta osupljiv podatek kaže, kako močno so vegani stigmatizirani, saj jih pogosto obravnavajo kot moralne fanatike ali moteče elemente družbe, zgolj zato, ker se zavzemajo za etično življenje brez izkoriščanja živali.
Anekdote in osebne izkušnje
Casamitjana skozi članek deli osebne izkušnje in primere iz širše družbe, da bi prikazal, kako se veganofobija odraža v vsakdanjem življenju. Opisuje situacije, ko so vegane zasmehovali na družinskih srečanjih, jih silili k uživanju živalskih izdelkov ali pa so jih tarčno napadali na spletu zgolj zato, ker so izrazili svoja etična stališča.
Omenja tudi skrajne primere sovražnosti, kjer so vegani prejemali grožnje s smrtjo ali so jim v restavracijah namerno postregli hrano, ki ni bila veganska, kot obliko ponižanja. Ti primeri dokazujejo, da sovražnost do veganov pogosto presega zgolj besedno kritiko in se sprevrže v odkrito diskriminacijo in nasilje.
Ali bi morala biti veganofobija zakonsko opredeljena kot sovražni govor?
Ena najbolj zanimivih razprav v članku se nanaša na vprašanje, ali bi veganofobija morala biti prepoznana kot oblika sovražnega govora ali celo kot kaznivo dejanje iz sovraštva. Casamitjana poudarja, da če zakon že ščiti verska in filozofska prepričanja, bi moral prav tako zagotoviti zaščito veganom, saj njihova prepričanja temeljijo na etičnih vrednotah.
Čeprav je Združeno kraljestvo zdaj priznalo veganstvo kot zaščiteno prepričanje, še vedno ne obstaja poseben pravni okvir, ki bi opredeljeval sovražnost do veganov kot kaznivo dejanje. Avtor meni, da bi morali raziskovalci izvesti podrobnejše študije o obsegu in posledicah veganofobije, saj bi lahko dokazi o škodljivih vplivih tovrstne diskriminacije privedli do pravnih sprememb in večje zaščite veganov.
Zaključek: Potrebna je večja ozaveščenost in zaščita
Casamitjana zaključuje z ugotovitvijo, da veganofobija nedvomno obstaja, vendar jo je potrebno jasneje prepoznati in obravnavati kot resno družbeno vprašanje. Poudarja potrebo po večji ozaveščenosti, dodatnih raziskavah in pravnem priznanju tega problema, da bi lahko vegani živeli brez strahu pred diskriminacijo. Družba se mora spoprijeti s svojimi predsodki in se vprašati, ali je obravnava veganov res pravična. Casamitjana poudarja, da bo z rastjo veganskega gibanja ta tema postajala vse bolj relevantna, zato je ključno, da se o njej odprto razpravlja.
Pravni precedensi, kot je njegova zmaga v Združenem kraljestvu, so pomembni koraki naprej, vendar spremembe ne morejo temeljiti zgolj na sodnih odločitvah. Mediji morajo prevzeti odgovornost za svoje prikazovanje veganov, delodajalci pa bi morali zagotoviti enako obravnavo vseh zaposlenih, ne glede na njihova etična prepričanja.
Poleg pravne zaščite in medijske odgovornosti Casamitjana poudarja pomen družbene ozaveščenosti in izobraževanja. Mnogi predsodki izvirajo iz nerazumevanja ali napačnih informacij o veganstvu, zato bi moralo biti veganstvo bolj prisotno v izobraževalnih sistemih in javnih razpravah.
V zaključku avtor izrazi optimistično upanje, da bo sčasoma veganstvo postalo bolj sprejeto in zaščiteno, tako kot so danes sprejeta druga filozofska in etična prepričanja, ki so se nekoč soočala s podobnimi izzivi. S pravno zaščito, večjo družbeno ozaveščenostjo in bolj vključujočo politiko lahko dosežemo svet, v katerem bodo vegani spoštovani in obravnavani enakovredno, brez strahu pred diskriminacijo ali posmehom.
Povzeto po:
https://veganfta.com/2024/08/12/does-veganphobia-exist/ [Jordi Casamitjana, 12. avgust 2024]
Prevod in priredba:
Nina Arko
