Ste kdaj razmišljali o tem, od kod prihaja riba na vašem krožniku? Mnogi ljudje temu ne posvečajo posebne pozornosti, nekateri pa si morda predstavljajo nasmejanega ribiča s palico in vabo. A le redki se zavedajo, da obstaja velika verjetnost, da je bila riba na njihovem krožniku vzrejena na ribji farmi. Ribogojstvo pogosto oglašujejo kot trajnostno alternativo industrijskemu ribolovu, vendar – ali to drži? In ali je ta praksa kruta?
Ko govorimo o intenzivnem industrijskem kmetijstvu, običajno pomislimo na krave, prašiče in piščance, a v resnici obstajajo milijarde rib, ki so skrite v ribjih farmah. Ribogojstvo ali akvakultura je več milijard dolarjev vredna industrija, ki deluje stran od oči javnosti. Vsako leto je ubitih več rib kot vseh drugih živali skupaj. Skupno število zaklanih rib je skoraj nepredstavljivo – ocene kažejo, da gre za do 2,7 bilijona rib letno. Velik del te vrtoglave številke je posledica industrijskega ribolova, kjer ogromne mreže in dolge ribiške vrvice pobijejo tudi številne druge živali, ki jih ljudje ne nameravajo uloviti (bycatch).
Akvakultura vključuje vzrejo in gojenje rib ter drugih vodnih organizmov v nadzorovanih okoljih, kot so rezervoarji, ribniki ali morski bazeni. Akvakultura sega v leto 1000 pr. n. št., ko so na Kitajskem začeli gojiti krape za prehrano. Sodobno intenzivno ribogojstvo pa se je začelo razvijati v 19. stoletju med industrijsko revolucijo in doživelo hiter razcvet v drugi polovici 20. stoletja. Vrednost akvakulturne industrije je bila leta 2022 ocenjena na 286 milijard dolarjev, predvidevajo pa, da bo njena vrednost do leta 2030 narasla na 421,2 milijarde. Do takrat bo kar 60 % rib na naših krožnikih prihajalo iz industrijskih ribogojnic, medtem ko je bil ta delež leta 1970 le 5 %.
Danes akvakultura predstavlja približno polovico vseh rib, ki jih ljudje zaužijejo. Ribe se gojijo v umetnih bazenih ali zaprtih prostorih v rekah, jezerih in morjih, kjer živijo v izjemno gostih populacijah. Najbolj razširjene vrste v akvakulturi so losos, krap, tilapija in som, saj so tržno zelo iskane in so se, žal, že dobro prilagodile umetnim vzrejnim pogojem.
Čeprav akvakulturo pogosto predstavljajo kot trajnostno alternativo komercialnemu ribolovu, ima številne negativne vplive na okolje in dobrobit živali:
• Onesnaženje voda: Ribogojnice pogosto povzročajo onesnaženje vode, saj v naravno okolje sproščajo odpadke, kemikalije in ostanke hrane, kar lahko privede do evtrofikacije in širjenja škodljivih alg.
• Bolezni in paraziti: Visoka gostota rib v gojiščih spodbuja širjenje bolezni in zajedavcev, ki lahko okužijo tudi divje ribe. Na primer, februarja 2025 je v Tasmaniji zaradi izbruha bakterije Piscirickettsia salmonis poginilo več kot milijon lososov, kar je povzročilo odlaganje 5500 ton mrtvih rib.
• Dobrobit živali: Ribe v akvakulturi pogosto živijo v prenatrpanih in monotono oblikovanih okoljih, kjer ne morejo izražati svojega naravnega vedenja. To jim povzroča stres, poškodbe in vedenjske motnje, kar postavlja pod vprašaj etičnost industrije.
Zaradi teh izzivov nekatere ribogojnice uvajajo trajnostne in bolj humane prakse:
• Kopenska recirkulacijska gojišča: Dansko podjetje Danish Salmon goji losose v zaprtih sistemih na kopnem, kar preprečuje kontaminacijo iz morja in težave, kot so morske uši. Na leto pridelajo 2200 ton lososa, pri čemer reciklirajo vodo in ne uporabljajo antibiotikov ali kemikalij.
• Alternativno financiranje trajnostnih praks: Nove oblike financiranja, kot so naravne obveznice in kombinirano financiranje, podpirajo razvoj trajnostnih ribogojnih praks, zlasti v državah v razvoju. Cilj teh pobud je uravnotežiti rast industrije z varovanjem morskih ekosistemov.
Ljudje so ribe dolgo časa obravnavali kot neinteligentna in nezavedna bitja, predvsem zato, ker se po videzu in vedenju močno razlikujejo od nas. Vendar znanstvene raziskave kažejo, da ribe zelo verjetno čutijo bolečino – enako kot ptice in sesalci. V svoji knjigi Do Fish Feel Pain? (Ali ribe čutijo bolečino?) je biologinja Victoria Braithwaite zapisala: “Imamo enako količino dokazov, da ribe čutijo bolečino in trpijo, kot jih imamo za ptice in sesalce.” Ribe imajo možgane in živčni sistem, ki sprošča endorfine, kar kaže na njihovo sposobnost občutenja bolečine. Poleg tega raziskave ovržejo mit o ribah z le trisekundnim spominom. Culum Brown, strokovnjak za kognicijo rib na Macquarie University v Avstraliji, trdi, da to napačno prepričanje izhaja iz občutka krivde, ki ga ljudje čutijo zaradi slabih pogojev, v katerih ribe gojijo. Dodaja, da so znanstveniki že od petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja vedeli, da imajo zlate ribice pravzaprav dober spomin. Kljub splošnemu prepričanju so ribe dejansko zelo inteligentna bitja.
Pripravila: Nina Arko
Viri:
– https://plantbasednews.org/culture/ethics/what-is-aquaculture-fish-farming/ [Polly Foreman, 4. 9. 2023]
– https://www.theguardian.com/australia-news/2025/mar/08/million-salmon-dumped-in-landfill-after-unprecedented-mass-death-of-at-tasmanian-fish-farms-ntwnfb [Adam Morton & Bob Burton, 8. 3. 2025]
– https://ourworldindata.org/rise-of-aquaculture [Hannah Ritchie, 13. 9. 2019]
