Zakaj splošno sprejete resnice o živalskih vrtovih ne držijo

clanek_zoo_2.jpgSkoraj vsak človek ima spomine iz otroštva, ko je obiskal živalski vrt s svojimi starši ali šolo. Kje drugje pa naj bi videli te mogočne živali? V gozdu se jih vidi le izjemoma, afriška divjina in amazonski pragozd sta za večino predaleč. Živalski vrt je torej najbolj priročen kraj.

Arheološke izkopanine iz Egipta so pokazale, da so prvi živalski vrtovi obstajali že 3.500 let pred našim štetjem. Ohranili so se do danes, ko velja splošno prepričanje, da skrbijo za ohranitev redkih vrst in njihovo številčnost, da skrbijo za izobraževanje ljudi vseh generacij ter da ščitijo živali in za njih skrbijo.

Dogodki, ki so v zadnjih časih polnili slovenske in tuje medije, nam kažejo, da je resničnost precej drugačna. Zgodbe o pobeglih risih iz ljubljanskega živalskega vrta, žirafi iz danskega živalskega vrta in orkah iz ameriških vodnih parkov so le trije primeri, ki dokazujejo, da živalski vrtovi niso nič drugega kot prisilen zapor za ta čudovita bitja.

Poglejmo si štiri zavajajoče trditve o živalskih vrtovih in razloge, zakaj ne držijo.

 

1. Živalski vrtovi skrbijo za ohranjanje vrst 

Velika večina živali v živalskih sploh ne spada med ogrožene vrste. Gosi, zajci in postrvi so živali, ki jih lahko vsakdo sreča v naravi. Na seznamu ogroženih vrst niso niti levi, žirafe ali noji. Ogroženih živali pa živalski vrtovi tako ali tako ne smejo loviti v njihovem naravnem okolju. Večina živali v živalskih vrtovih je le potomcev nekoč divjih živali. Vzgajane so v ujetništvu živalskih vrtov, kjer so pod nenaravnimi in stresnimi pogoji prisiljene v reprodukcijo. Ta je zaradi prisile največkrat neuspešna. Programi za razmnoževanje so v živalskih vrtovih v najboljšem primeru zelo omejeni. Nekaterih vrst, kljub mnogim poskusom, v ujetništvu še nikoli ni uspelo razmnožiti.

Nobena od vrst, ki jih v ujetništvu vendarle lahko razmnožujejo, že nekaj generacij ni občutila življenja v svojem naravnem okolju. Te živali so v živalskih vrtovih tako le senca svojih sorodnikov iz divjine. Njihov naravni instinkt po iskanju hrane in vode, branjenju teritorija, iskanju partnerja in razmnoževanju je zatrt, zato niso sposobne preživeti v naravi. Poskusi, da nekatere izmed teh živali vrnejo v njihovo naravno okolje, se največkrat končajo neuspešno. V prejšnjem stoletju se je le 16 od 145 primerov končalo z uspešno reintegracijo živalskih vrst z naravo.

 

2. Živalski vrtovi so izobraževalne ustanove 

clanek_zoo_3.jpg

Živalski vrtovi se mnogokrat deklarirajo za izobraževalne ustanove, v katerih lahko obiskovalci spoznajo živali, ki jih v naravnem okolju največkrat ne bi srečali. Resnica je, da živali v ujetništvu ne kažejo svojega naravnega vedenja, temveč zgolj postopajo po kletkah z znaki duševnih bolezni.

Pred kletkami so običajno informativne table, na katerih obiskovalci izvedo nekaj informacij o življenju živali. Informacije o prehrani, naravnem okolju, velikosti in življenjski dobi so sicer dobrodošle. Vprašljivo pa je, če lahko znanje o resničnem življenju in navadah teh živali v divjini dobimo iz tabel ali od živali zaprtih v kletko. Številni primeri, ko so živali poškodovale oskrbnike v živalskih vrtovih, dokazujejo, da niti ljudje, ki najbolj poznajo živali in so z njimi dnevno v kontaktu, nimajo dovolj znanja, da bi razumeli njihovo obnašanje in navade.

S pomočjo moderne tehnologije je danes z nekaj kliki možno priti do zakladnice informacij o posameznih živalskih vrstah, si jih na posnetkih ogledati v njihovem naravnem okolju in se resnično naučiti nekaj o njih.


3. Živalski vrtovi svojim živalim nudijo najboljšo oskrbo

Večina ljudi je prepričana, da živali v živalskih vrtovih živijo lagodno življenje, saj jim ni treba skrbeti, da bi ostale lačne, da bi jih zeblo ali da bi jih napadel kakšen naravni sovražnik. Dejstvo je, da so živali zaprte v kletke, ki ne predstavljajo niti delčka ozemlja, ki ga sicer v divjini dnevno prehodijo. Naslednji problem je njihova številčnost, saj so kletke mnogokrat prenatrpane, znani pa so tudi primeri evtanazije odvečnih živali. Zadnji dogodek v danskem živalskem vrtu, ko so ubili popolnoma zdravo žirafo, je dvignil veliko prahu. Direktorica Evropskega združenja za živalske vrtove in akvarije (EAZA), dr. Lesley Dickie, je nedavno šokirala s podatkom, da v evropskih živalskih vrtovih letno ubijejo med 3.000 in 5.000 živalmi.

 

4. Živalski vrtovi nudijo najboljše okolje za živali

Kljub temu, da skušajo pri gradnji živalskih vrtov kar najbolj posnemati naravno okolje posamezne živali, se le-te ne morejo sprijazniti z življenjem v zaprtem in omejenem prostoru. Kazati začnejo znake živčnih bolezni: grizejo ograje, hodijo v krogih oziroma naprej in nazaj po isti poti, se pozibavajo, samopoškodujejo itd. Znanstvena revija New Scientist v prispevku Brez izhoda navaja, da 80 milijonov živali v ujetništvu opravlja bizarne, ponavljajoče se rituale kot posledica frustracij. 

V naravi si živali, podobno kot ljudje, izberejo svoje življenjske sopotnike. V živalskih vrtovih pa so prisiljene živeti skupaj z živalmi, ki so pač po naključju pristale v isti kletki, čeprav nimajo ničesar skupnega, razen tega, da pripadajo isti vrsti. Zgodi pa se, da so živali, ki so sicer zelo socialne, celo življenje prisiljene preživeti same – tak primer je slonica Ganga v ljubljanskem živalskem vrtu. 

Priporočamo v branje:
http://www.captiveanimals.org/news/2010/03/10-facts-about-zoos
http://vegan.si/za-zivali/zivali-izkoriscane-za-zabavo/zivalski-vrtovi/
http://www.veganstvo.net/ali-ves/razstavljanje-zivali/

Povzeto in prirejeno po: http://www.onegreenplanet.org/animalsandnature/top-misleading-claims-zoos-make/

clanek_zoo_1.jpg

Foto: Ali Jarekji / REUTERS

Objavljeno: 16. marec 2014