Intervju – Boštjan Jakše, doktor znanosti s področja prehrane, profesor športne vzgoje in kondicijski trener

intervju_bostjan_thumb.jpg

 

V Slovenskem veganskem društvu smo pri peticiji 'Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah' nekje na dveh tretjinah zbiranja podpisov. Na to temo smo izvedli nekaj intervjujev s prehranskimi strokovnjaki in pravnico.

Tokrat intervju poteka z Boštjanom Jakšetom – doktorjem znanosti s področja prehrane, profesorjem športne vzgoje in kondicijskim trenerjem.

 

Podpirate peticijo 'Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah'? Se vam ta tema zdi pomembna in zakaj?

V prvi vrsti gre za spoštovanje možnosti izbire posameznika do prehranskega vzorca obroka, za katerega vemo, da je zdrav, v kolikor govorimo o uravnoteženem veganskem obroku, posamezniku, ki ga izbere, pa omogoča za posamezen obrok zadosten vnos energije in hranil. Z uveljavitvijo te možnosti bi se končalo neproduktivno obdobje neenakovredne obravnave šolarjev ali zaposlenih.

Po drugi strani ne vidim prepričljivih argumentov proti. Pristojni pogosto, bodisi v šoli bodisi vprašani iz medicinske stroke (velikokrat z nezdravim videzom in prekomerno telesno maso), priročno navajajo različne izgovore za neizvajanje te izbire, na primer odgovornost le za sestavo mešanih obrokov, vprašanje odgovornosti zaradi posledic uživanja veganskega obroka sploh v vrtcih in šolah ter tudi pomanjkanje možnosti za njihovo pripravo. S prvim argumentom se strinjam, potrebna je nekakšna zakonska podlaga in tu pride peticija do svoje potrebne uveljavitve, čeravno analiza javno dostopnih mešanih obrokov ne daje občutka, da so ti obroki uravnoteženi in zdravi. Ravno nasprotno. Ko se dotaknemo vprašanja odgovornosti za zdravje, sploh vrtčevske in šolske populacije, v primeru uveljavitve možnosti veganskega obroka, pa je na tem mestu treba jasno povedati, da možnost veganskega obroka ni nujno neposredno povezana, sploh pa ne škodljivo, z zdravjem otroka v vrtcu ali šoli. Gre v glavnem za kosilo, ki je le eden od petih ali več obrokov, zaužitih v dnevu. Pri pristojnih sploh ne moremo govoriti o obstoju realne (strokovne, kazenske ali moralne) odgovornosti za otrokovo zdravje v vrtcu ali šoli, saj je posameznikovo zdravje povezano s celotnim vzorcem prehranjevanja in načinom življenja, kar pa ni nujno v rokah javne ustanove v značilnem deležu. Če samo pogledamo primer šolarja: deset mesecev šolanja na leto, hipotetično pa skupaj s starši ne izbere šolske prehrane (če ima to možnost, zakaj bi bila možnost zaužitja veganskega kosila škodljiva), če pa jo, vrtec in šola vsak dan v času varstva ali šolanja nimata vpliva na vsaj 50 % prehrane in sploh nimata vpliva na prehrano med poletnimi in drugimi počitnicami (skupaj cca. 3 mesece). Na tem mestu pa sploh ne omenjam dveh let epidemije, ko prehrana otroka ali šolarja nikogar ni zanimala. Ko govorimo o zadnjem od pogostih protiargumentov, da ni organizacijskih ali tehničnih možnosti za implementacijo priprave veganskih obrokov, je treba poudariti, da gre pri slednjih za jedi iz žit, stročnic, krompirja, druge zelenjave, sadja, oreškov, semen idr., kar je že osnova obrokov v uravnoteženi mešani prehrani. Z drugimi besedami in malo poenostavljeno je priloga mešanih obrokov že veganski obrok. Ko temu dodamo dejstvo, da imamo v povprečnem vrtcu ali šoli že tako ali tako zaradi številnih zdravstvenih omejitev (alergije, intolerance, verski razlogi) več različnih »prilog«, potem hitro spoznamo, da zadnji protiargument dejansko ni objektiven. Naj končam s tem, da so dobro načrtovani enostavni in domiselni veganski obroki cenejši od obrokov, ki temeljijo na priporočilih uravnotežene mešane prehrane.

intervju_bostjan_1.jpg

 

Menite, da je politika pripravljena na spreminjanje zakonov ali ustvarjanje novih zakonov, ki so na prvi pogled v prid le manjšini – podpornikom veganskih obrokov?

Za razliko od prejšnjih politik se mi zdi, da je sedanji predsednik vlade, kolikor sem ga poslušal v njegovih manj formalnih intervjujih s koalicijskimi partnerji, bolj razgledan, odprt in razumen pri dojemanju tovrstnih vprašanj.

Mislim, da vprašanje možnosti izbire veganskih obrokov v javnih zavodih sploh ni vprašanje o podpori manjšine, veganske prehrane kot vzorca ali veganske skupnosti. Gre le za posamezen obrok, po možnosti uravnotežen, ki je na voljo tako otrokom, šolarjem, zaposlenim v javnih ustanovah (hipotetično lahko na nevegetarijanski/mešani prehrani), in ne vsebuje živil živalskega izvora. Če pogledamo realno ali sledimo smernicam zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, tudi uravnoteženo mešano prehranjevanje ne vsebuje nujno živil živalskega izvora v vsakem obroku.

V kolikor za trenutek iz globalnega vidika pogledamo na to vprašanje, pa lahko vidimo, da gre tovrstna iniciativa v smer, ki je potencialno lahko v prid večini, kar je skladno tudi z decembrskim (2021) dokumentom oziroma pregledom znanstvene literature evropskega odseka Svetovne zdravstvene organizacije, ki na koncu predlaga, da je koristno (iz zdravstvenega, okolijskega vidika in vzdržnosti prehranjevanja populacije) se osredotočati na postopen prehod na bolj rastlinsko prehrano, pri kateri meso ni nujno izključeno, vendar ni treba, da je osrednja sestavina vsakega obroka.  

 

Bi bilo upoštevanje predlogov peticije res v prid le manjšini ali bi šlo za širše družbene koristi?

Vprašanje udejanjanja peticije vidim le kot spoštovanje različnosti in odpravo dosedanje neenakovredne obravnave otrok, šolarjev in zaposlenih v javnih ustanovah. Za širše družbene koristi je lahko upoštevanje predlogov peticije začetek večjih sprememb, kjer bi se več medijskega in strokovnega prostora namenilo tudi promociji pomembnih znanstvenih dokazov na področju dobro načrtovane veganske prehrane v povezavi s preventivo ali podpornim zdravljenjem pogostih kroničnih nenalezljivih bolezni.

Kot pomembna širša družbena korist, ki jo z upoštevanjem omenjene peticije vidim, je vsekakor »formalna« vzpostavitev bolj spoštljivega okolja, sploh za otroke in šolarje, ki bi izbrali veganski obrok, kjer bi vzgojitelji in učitelji lažje poučevali o »novi normali« kot o nečem povsem običajnem, s čimer bi se lahko zmanjšalo pogosto vrstniško stigmatiziranje otroka ali šolarja, ki je izbral uravnotežen obrok brez živalskih virov/sestavin.

 

Poleg tega, da ste doktor znanosti s področja prehrane, ste tudi profesor športne vzgoje in kondicijski trener. Marsikdo si misli, da veganski obroki in športna zmogljivost ne gresta skupaj. Kaj vi porečete na to?

Čeprav je trenutno res, da je več uspešnih športnikov na mešani prehrani kot na veganski, je to bolj posledica razširjenosti kot pa dejstva, da mešana prehrana daje boljše športne rezultate.

Ne glede na to čedalje več znanstvenih dokazov pritrjuje dejstvu, da je dobro načrtovana veganska prehrana vsaj primerljiva, v mnogih primerih pa daje boljše športne rezultate, predvsem pa je dobro načrtovana veganska prehrana povezana z ugodnim zdravstvenim stanjem, kar je sploh pomembno za obdobje po koncu športne poti. Slednje je sploh relevantno, ker zadnji pregledi znanstvenih raziskav nekdanjih tekmovalnih športnikov, ki so telesno dejavni tudi po tekmovalni poti, kažejo, da njihovo, sploh srčno-žilno zdravje (verjetno proti pričakovanjem marsikoga) vsekakor ni značilno boljše od primerljive sedeče naravnane kontrolne skupine.

Ne glede na povedano danes vemo, da tudi z redno telesno dejavnostjo ne moremo značilno nevtralizirati neuravnotežene/nezdrave prehrane. Če se vrnem na vegansko prehrano in športni nastop ter na pogost argument, da se je težko prehranjevati uravnoteženo vegansko za potrebe povečanih potreb zaradi telesne dejavnosti, poudarjam, da se, glede na nezavidljivo zdravstveno statistiko Slovencev v vseh demografskih skupinah in videno v neposredni praksi, ni lahko prehranjevati uravnoteženo bodisi na mešani bodisi veganski prehrani (zunaj domačega okolja ni enostavno naročiti polnozrnatih testenin ali rjavega riža oziroma kupiti obrokov, pripravljenih na zdrav način in/ali po cenovno dostopni ceni za širšo množico). Poleg povedanega je zadnja raziskava (Si.Menu), ki je ocenjevala hranilni vnos Slovencev, pokazala, da nam tudi uravnotežene mešane prehrane ne uspe udejanjati, saj kar 90 % adolescentov, odraslih in starejših ne vnese priporočenega dnevnega vnosa vlaknin. Podoben nezavidljiv trend so raziskovalci izmerili tudi pri vnosih drugih hranil (na primer vitamina B12, D in folatov).

intervju_janja_kogovsek-2.jpg

 

Kako bi po vašem mnenju izgledal idealen veganski obrok v prvem razredu osnovne šole, upoštevajoč, da delavci v kuhinji stremijo k čim nižjim stroškom obrokov in da želijo pripraviti dovolj okusne obroke, ki jih bodo otroci z veseljem pojedli do konca?

Za ustrezne okuse dobro načrtovanih veganskih obrokov delavci v kuhinji potrebujejo nekaj vaje, občutka, sploh pa volje. Za okuse imamo na voljo podobna »orodja« kot pri pripravi mešanih obrokov, in sicer jodirano sol, čebulo/česen, peteršilj in druge začimbe in zelišča (ali mešanico začimb), lahko pa si pomagamo (odvisno od prehranskih omejitev v smislu obstoječih alergij na posamezna živila ali komponente živil) z rastlinskimi napitki, omakami/mezgami, kvasnimi kosmiči, kisom, sojino/tamari omako, oreški/semeni, sadjem.

Ne glede na okus, naj bo uravnotežen veganski obrok, če govorimo o kosilu, vedno sestavljen iz več rastlinskih skupin živil, ki vsebujejo energijo (kalorije), npr. žit (kaše, rižote, testenine), stročnic (cenovno dostopna skupina živil, bogatih z beljakovinami, vlakninami in mikrohranili), gomoljnic (krompirja) itd. Primer 1 takšnega obroka bi lahko bil lečina zelenjavna juha, pire krompir z zelenjavnim polpetom (manj masten oziroma naj maščoba raje pride iz semen in/ali oreškov), mešana solata (kis, jodirana sol) in sezonsko/lokalno sadje. Primer 2 takšnega obroka bi lahko bil fižolova juha s polnozrnatimi makaroni, rižota z zelenjavo (tudi grahom in/ali sojinimi medaljoni), polnozrnate testenine s sojino bolonjsko omako ali zelenjavna musaka, mešana solata (kis, jodirana sol) in sezonsko/lokalno sadje.

V prehodnem obdobju, če se želi za veganske obroke spodbuditi tudi nevegetarijansko populacijo, lahko »kuhinja« v omejenem obsegu uporablja tudi rastlinska olja (če se le da, ne kokosove ali palmine maščobe), polbelo moko (na primer za palačinke) in običajna naravna sladila (sploh datljev »sladkor«, same datlje ali datljevo pasto), vendar tu meja hitro postane »tanka« in obrok energijsko obilen in mikrohranilno osiromašen.

 

Bi še kaj dodali na kakšno od odprtih tem?

Vsekakor bi nekaj besed namenil ob uzakonjenju predlogov peticije delovnim napotkom za udejanjanje, kako naj vzgojitelji in učitelji to spremembo uporabijo za informiranje in poučevanje otrok in šolarjev, tudi v pogledu sprejemanja različnosti brez predznakov, da je vsak veganski/mešani obrok avtomatično manj/bolj zdrav, da delavci v kuhinji pridobijo nove veščine glede ustreznih priprav uravnoteženih veganskih obrokov.

Želel bi si, da na strukturni ravni, vključno z mediji, redno prihajajo informacije do običajnih ljudi, in sicer o znanstvenih spoznanjih dobro načrtovane veganske prehrane za primarno preventivo in podporno zdravljenje pogostih kroničnih nenalezljivih bolezni (srčno-žilnih, diabetes tipa 2, nekaterih oblik raka, nekaterih avtoimunskih in nevrodegenerativnih bolezni in številnih izzivov, s katerimi se sooča sploh ženska populacija – boleče menstruacije, endometrioza, menopavzni simptomi, poslabšano delovanje ščitnice idr.).

Za promocijo bodisi veganskih obrokov v vzgojno-varstvenih in drugih javnih ustanovah bodisi večje promocije dobro načrtovane veganske prehrane ali prehoda k bolj rastlinski prehrani (te so nedavno poimenovali »programi varovanja in krepitve zdravja«) si vsekakor ne želim, da te razpisane javne projekte po vnaprej na videz dobro prikritih poteh dobijo spet tisti, ki so leta in desetletja prejemali državni denar za ustvarjanje nezdravega okolja in ohranjanje bolezenskega varstva.

 

Hvala za pogovor!

Prosim.

 

Spraševal: Matevž Jeran
Objavljeno:
19.06.2022