Anatomija človeka

Človek je anatomsko gledano rastlinojedec 

Ljudi najpogosteje označujemo kot vsejedce. Ta razvrstitev temelji na opazovanju, saj ljudje na splošno jemo širok nabor rastlinske in živalske hrane. Vendar pa opazovanje ni najboljša tehnika za določanje najbolj naravne prehrane. Boljša in bolj objektivna tehnika je pogled v človeško anatomijo in fiziologijo. Ker smo sesalci anatomsko in fiziološko prilagojeni na hrano, s katero se prehranjujemo, lahko na podlagi teh značilnosti ugotovimo, ali smo naravni mesojedci, vsejedci ali rastlinojedci. 

Primerjava mesojedcev in rastlinojedcev 

Ustna votlina 

Mesojedci imajo zelo veliko ustno odprtino v primerjavi z velikostjo glave. To jim daje velike prednosti, ko je potrebno zagrabiti, ubiti in razkosati plen. Obrazne mišice so manj razvite, tako da ne ovirajo širokega ugriza. Pri vseh sesalskih mesojedcih čeljustni sklep leži v ravnini zob in tako služi kot zelo stabilno stičišče (tečaj) med zgornjo in spodnjo čeljustjo. Glavna mišica, ki pri mesojedcih služi za premikanje čeljusti, je dobro razvita senčna mišica. Spodnječeljustni kot je pri mesojedcih majhen. Razlog za to je, da imajo mišice, ki se pripenjajo v tem področju (žvekalke in pterigoidne mišice), pri njih majhen pomen. Spodnja čeljust mesojedcev se ne premika naprej in ima zelo omejeno premikanje v smeri levo-desno. Sekalci so kratki in koničasti, primerni za grabljenje in razkosavanje plena. Podočniki so močno podaljšani in usločeni, z njimi mesojedec raztrga in ubije svojo žrtev. Kočniki so ostri, nazobčani in lopataste oblike ter delujejo kot žagasta rezila. Slina ne vsebuje prebavnih encimov, saj mesojedci kose mesa pogoltnejo cele in jih ne prežvekujejo. 

Značilnosti rastlinojedcev kažejo, da so se ti evolucijsko razvili kasneje. Rastlinojedci imajo dobro razvite obrazne mišice, mesnate ustnice, relativno majhno ustno odprtino in debel, mišičast jezik. Ustnice pomagajo pri potiskanju hrane v usta in sodelujejo pri žvečenju hrane skupaj z obraznimi mišicami ter jezikom. Čeljustni sklep se je premaknil nad ravnino zob. Čeprav je tak tip čeljustnega sklepa manj stabilen kakor tečajni sklep mesojedcev, pa je veliko bolj gibljiv in omogoča kompleksno premikanje čeljusti, ki je potrebno za žvečenje rastlinske hrane. Spodnječeljustni kot je razširjen in s tem omogoča široko področje za pripenjanje dobro razvitih mišic žvekalk in pterigoidnih mišic (glavne mišice, ki sodelujejo pri žvečenju rastlinojedcev). Senčna mišica je majhna in nima velikega pomena. Žvekalke in pterigoidne mišice premikajo čeljust levo-desno in omogočajo lateralno gibanje čeljusti, ki je nujno za mletje hrane. Sekalci rastlinojedcev so široki, ploščati in lopataste oblike. Podočniki so lahko majhni (konji), štrleči (povodni konji, prašiči, nekateri primati) ali pa so odsotni. Kočniki so na vrhu sploščeni in lahko horizontalno drsijo en ob drugem ter pri tem mečkajo in meljejo hrano. Rastlinojedci hrano dobro prežvečijo, kar omogoči mehansko razbitje sten rastlinskih celic in sprostitev njihove znotrajcelične vsebine ter ustrezno mešanje prežvečene hrane s slino. To je pomembno, ker slina rastlinojedcev vsebuje encime za presnovo ogljikovih hidratov, ki delno razcepijo molekule hrane že v ustih.

Želodec, tanko in debelo črevo 

V teh organih so vidne osupljive razlike med mesojedci in rastlinojedci. Prostornina želodca mesojedcev predstavlja 60–70 % celotne prostornine prebavnega trakta, kar jim omogoča, da plenijo povprečno le enkrat tedensko in takrat zelo napolnijo želodec, nato pa žrtev prebavljajo kasneje. Ker meso enostavno prebavijo, je njihovo tanko črevo (kjer poteka absorpcija molekul hrane) kratko – približno 3 do 6 dolžin telesa. Želodec mesojedcev ima tudi izjemno sposobnost izločanja klorovodikove kisline, zato lahko vzdržujejo zelo nizek želodčni pH tudi ob prisotnosti hrane v želodcu (1–2). Nizek želodčni pH olajša prebavo beljakovin in ubije nevarne bakterije, ki so pogosto prisotne v razkrajajočem mesu. Debelo črevo mesojedcev je enostavno in zelo kratko, saj je njegova naloga le absorpcija soli in vode. Bakterije v debelem črevesu sodelujejo pri gnitju. 

Ker je rastlinska hrana zaradi vsebnosti vlaknin težje prebavljiva, imajo rastlinojedci veliko daljše tanko črevo (10–12 dolžin telesa), kar omogoča dovolj časa in prostora za absorpcijo hranil. Njihov želodec zavzema relativno majhen del celotne prostornine prebavnega trakta, lahko je enostaven ali večdelen. Želodčni sok ima ob prisotnosti hrane veliko višji pH od mesojedcev (4–5). Pri rastlinojedih živalih je debelo črevo visoko specializiran organ, ki sodeluje pri absorpciji vode in elektrolitov, sintezi in absorpciji vitaminov ter fermentaciji vlaknin. Običajno je širše od tankega črevesa in relativno dolgo. 

Vsejedci 

Vsejedci so pravzaprav mesojedci z nekaterimi prilagoditvami prebavnega trakta, značilnimi za rastlinojedce. Še vedno imajo določene fizične značilnosti mesojedcev, ki jim omogočajo učinkovito plenjenje. Tipični predstavnik vsejedcev (anatomsko gledano) je medved, čigar prehrana je v 70–80 % sestavljena iz rastlinske hrane (zeli, gomolji, jagodičevje), preostanek je meso. Vsejedčev čeljustni sklep leži v ravnini zob, senčna mišica je masivna, spodnječeljustni kot je majhen. Njihovo tanko črevo je kratko (manj kot 5 dolžin telesa), debelo črevo je enostavno, gladko in kratko. Najbolj očitna prilagoditev na rastlinsko prehrano pri vsejedcih je zobovje – njihovi kočniki so ploščati z zarezami na kompleksni površini, primerni za mletje in drobljenje. Nohti vsejedcev imajo še vedno značilnosti mesojedcev (ostri kremplji), medtem ko so pri rastlinojedcih sploščeni.

Kaj pa človek? 

Za človeški prebavni trakt so značilne anatomske značilnosti, ki jih opazimo pri rastlinojedcih. Ljudje imamo mišičaste ustnice in majhno odprtino v ustno votlino. Mnoge izmed t.i. izraznih mišic obraza so pravzaprav mišice, ki jih uporabljamo pri žvečenju. Mišičast in dobro gibljiv jezik, ki je primarno namenjen prehranjevanju, se je prilagodil za govor in ostale funkcije. Čeljustni sklep je hrustančast in sploščen ter leži visoko nad ravnino zob. Senčna mišica je majhna, spodnječeljustni kot je razširjen, mišice žvekalke in pterigoidne mišice so dobro razvite. Človeška čeljust se lahko premika naprej-nazaj in levo-desno, kar je pomembno pri drobljenju in mletju hrane. Tudi zobje so pri človeku podobni kot pri ostalih rastlinojedcih. Sekalci so široki, ploščati in lopataste oblike, z njimi lahko grizemo relativno mehko hrano. Podočniki so kratki in topi, kočniki pa ploščati z vozlastimi zarezami, primerni za drobljenje, mletje in mehčanje mehkejše hrane. 

Človekova slina vsebuje encime za presnovo ogljikovih hidratov (amilaze), ki so odgovorni za presnovo škroba. Požiralnik je ozek in omogoča prehajanje majhnih količin dobro prežvečene hrane. Hitro požiranje, požiranje večje količine hrane ali slabo prežvečene hrane (običajno gre za meso), pri ljudeh pogosto povzroči dušenje. Človeški želodec je enostaven, želodčni pH v prisotnosti hrane je visok (4–5). Volumen želodca glede na celotno prostornino prebavnega trakta predstavlja približno 21–27 %. Tanko črevo je dolgo (10–11 dolžin telesa). Debelo črevo je nagubano in dolgo, v njem poteka absorpcija vode in elektrolitov, sinteza in absorpcija vitaminov ter obsežna fermentacija rastlinskih vlaknin. 

Kot vidimo iz primerjave z mesojedci, vsejedci in rastlinojedci, je človek popolni rastlinojedec brez kakršnih koli anatomskih značilnosti vsejedcev. Naš prebavni trakt je popolnoma prilagojen za rastlinsko prehrano. 

Tabela primerjave anatomskih in fizioloških značilnosti mesojedcev, vsejedcev, rastlinojedcev in človeka.

	Mesojedci	Vsejedci	Rastlinojedci	Ljudje
Obrazne mišice	Manj razvite, kar omogoča širok ugriz	Manj razvite	Dobro razvite	Dobro razvite
Čeljustni tip	Majhen, nerazširjen spodnječeljustni kot	Nerazširjen spodnječeljustni kot	Razširjen spodnječeljustni kot	Razširjen spodnječeljustni kot
Položaj čeljustnega sklepa	V istem nivoju kot kočniki	V istem nivoju kot kočniki	Nad nivojem kočnikov	Nad nivojem kočnikov
Gibanje čeljusti	Striženje; minimalno premikanje levo-desno	Striženje; minimalno premikanje levo-desno	Brez striženja; dobro premikanje levo-desno, naprej-nazaj	Brez striženja; dobro premikanje levo-desno, naprej-nazaj
Velike žvečne mišice	Senčne mišice	Senčne mišice	Žvekalke in pterigoidne mišice	Žvekalke in pterigoidne mišice
Širina odprtih ust v primerjavi z velikostjo glave	Velika	Velika	Majhna	Majhna
Zobje: sekalci	Kratki in koničasti	Kratki in koničasti	Široki, ploščati in lopataste oblike	Široki, ploščati in lopataste oblike
Zobje: podočniki	Dolgi, ostri in usločeni	Dolgi, ostri in usločeni	Topi in kratki / dolgi (za) / brez podočnikov	Kratki in topi
Zobje: kočniki	Ostri, nazobčani in lopataste oblike	Ostri, lopataste oblike in/ali ploščati	Ploščati z zarezami na kompleksni površini	Ploščati z vozlastimi zarezami
Žvečenje	Odsotno; pogoltnejo celo hrano	Pogoltnejo celo hrano in/ali jo enostavno zdrobijo	Potrebno dobro žvečenje	Potrebno dobro žvečenje
Slina	Brez prebavnih encimov	Brez prebavnih encimov	Prebavni encimi za ogljikove hidrate	Prebavni encimi za ogljikove hidrate
Tip želodca	Enostaven	Enostaven	Enostaven ali večdelen	Enostaven
Kislost v želodcu, ko je v njem hrana	pH ≤ 1	pH ≤ 1	pH 4–5	pH 4–5
Dolžina tankega črevesja	3–6 dolžin telesa	4–6 dolžin telesa	10–12 dolžin telesa	10–11 dolžin telesa
Debelo črevo	Enostavno, kratko in gladko	Enostavno, kratko in gladko	Dolgo, kompleksno; lahko je nagubano	Dolgo, nagubano
Jetra	Lahko razstrupijo vitamin A	Lahko razstrupijo vitamin A	Ne morejo razstrupiti vitamina A	Ne morejo razstrupiti vitamina A
Ledvice	Močno skoncentriran urin	Močno skoncentriran urin	Zmerno skoncentriran urin	Zmerno skoncentriran urin
Nohti	Ostri kremplji	Ostri kremplji	Sploščeni nohti ali topa kopita	Sploščeni nohti

 

Viri

1. The Comparative Anatomy of Eating, Milton R. Mills, dr. med.