Beba in Hana Splichal sta mati in hči, ki sta skupno strast našli v domači kuhinji – natančneje pečici. Njune veganske sladice so imenitne na pogled, predvsem pa božanskega okusa, zatrjujejo vsi, ki jih poskusijo. Svojo ljubezen do sladkih grižljajev sta nedavno združili v lični knjigi Nekaj sladkega, opremljeni z mamljivimi fotografijami in uporabnimi nasveti za peko veganskih dobrot. »Ko se odločiš za vegansko peko, odkriješ popolnoma nov svet sladic in sestavin,« v kuhinjo vabi Beba in dodaja, da se zaradi veganstva nikakor ni treba odreči peki peciva.
Vajina knjiga receptov je pravzaprav še topla, kot da bi jo pravkar vzeli iz pečice, saj sta jo izdali pred kratkim. Sta zadovoljni s končnim izdelkom?
Knjigo sva začeli pisati junija. Nastala je v dobrih treh mesecih, kar poznavalce preseneti. Dober tim jo ponavadi naredi v dveh letih, če tega ne veš, pa jo narediš po svoje. Čeprav sva imeli veliko receptov in fotografij na zalogi, saj jih objavljava že več let, je bilo treba večino narediti od začetka. Vse poletje sva sanjali o receptih, z njimi sva se zbujali in preživeli dan v kuhinji, s fotoaparatom in za računalnikom. Ko smo jeseni zaključevali z oblikovalko, lektorico, korektorji … sem se včasih vprašala, kaj mi je bilo tega treba. Vendar sem v tistem trenutku, ko sem jo prvič držala v rokah, pozabila na vse in sem bila samo srečna. Knjiga je lepša, kot sem upala, da bo. Hecen občutek.
Nekaj sladkega prinaša več kot petdeset receptov za peciva vseh vrst, skupno pa jim je to, da so brez živalskih sestavin. Od kod odločitev, da bosta izdali ravno vegansko zbirko receptov?
To ni bila odločitev, ampak dejstvo. Pripravljava samo veganske sladice. Verjameva v zdravo, okusno in srečno hrano, za to pa morajo biti takšne tudi sestavine. V najini kuhinji že dolgo ni jajc ali masla, pa zato vseeno spečeva odlične čokoladne torte, sadne pite, čisto klasične piškote in tudi kakšne posebne deserte. Marsikdo nama je že rekel, da se ne »opazi«, da so veganski.
Pri projektu sodelujeta mama in hči, kajne? Kako sta prišli do ideje za sodelovanje in kako si v kuhinji razdelita delo?
Hana je odrasla na kuhinjskem pultu in med lonci. Kuhanje in uživanje v dobrih okusih je od nekdaj najino skupno veselje. Vedno sva našli nekaj, kar ena dela bolje kot druga – in tako si razdeliva delo. Meni nikoli ne uspe tako tanko razvaljati testa kot njej, Hana pa nima potrpljenja z ribanjem rdeče pese za halvo. (smeh) Ona je bolj inovativna, jaz se držim klasike.
Marsikatera klasična pekarica trdi, da se dobrega peciva brez jajc in masla ne da narediti. Kaj ponavadi odgovorita takim dvomljivkam?
Nič. Vsaka ima prav zase. Ji pa ponudiva škatlo najinih piškotov v pokušino. Hrana je zelo povezana s čustvi, tradicijo. Pecivo, ki ga poznamo še iz otroštva, nam daje občutek varnosti in topline, zato se težko pripravimo na spremembo. Ko sem se odločila za veganstvo, sem uživala v sestavinah, ki jih prej nisem uporabljala, v čisto drugačnih sladicah, kot sem jih bila vajena, ampak ko je prišel december in nisem znala narediti testa za navadne piškote, sem bila zelo nesrečna. Prav stožilo se mi je po maslenih piškotih, takšnih, kot smo jih doma vedno pekli za božič. Prvi poskus ‘veganiziranja’ je bil polomija. Drugi tudi. Piškoti so imeli okus po prežganki, bili so preveč drobljivi ali pa tako trdi, da bi lahko z njimi zabijal žeblje. Z vztrajnostjo pa sva s Hano izumili skoraj že vse klasične recepte: za krhko testo, biskvit, krofe, zavitek – in mirno lahko povem, da se zaradi veganstva ni treba odreči peki. Zdaj imava v knjigi zbrane večkrat preizkušene recepte za pite, torte, piškote, kreme, celo za panno cotto in tiramisu.
Peka peciva je umetnost in nujno je poznati osnovne zakonitosti. Na kaj mora biti pozoren začetnik pri peki veganskih dobrot?
Za začetek bi svetovala, da se držijo preverjenih receptov za vegansko pecivo. Kasneje lahko delaš po svoje. Treba je malo raziskovati sestavine, kako se kaj vede v testu, si upati gnesti z rokami, okušati in uživati. Ko se odločiš za vegansko peko, odkriješ popolnoma nov svet sladic in sestavin.
Pravite, da je vaš najljubši izziv ‘veganizirati’ klasične sladice. Na katero ste najbolj ponosni?
Ja, veganiziranje je preprosto, jajce nadomestiš z mletimi lanenimi semeni, maslo s kokosovo maščobo, mleko s sojinim napitkom. Res pa se to včasih ne izide. Velikokrat sva ponovili kakšen recept, da je uspel. Med klasičnimi postopki sem ponosna na krhko testo, recimo pri malinovi piti, ki je res izjemno. Ali pa recimo lešnikovi poljubčki, ki so klasičen italijanski piškot. Čudovita je veganska panna cotta.
Gostje so se povabili na večerjo, in to že čez eno uro! Imata kakšen recept za pecivo, ki se ga pripravi zelo hitro in z njim očaramo izbirčne obiskovalce?
Magdalenice. To so brezglutenski piškoti s kakavom, z močnim okusom, očarajo pa tudi z obliko. Zraven lahko ponudiš karkoli, čaj, kavo, sladko vino. Testo zmešamo mimogrede, medtem ko se greje pečica, nadevamo modelčke in to je vse. Če bi pričakovala otroke, pa bi najbrž ocvrla churrose ali naredila jabolčne palačinke.
Prazniki so pred vrati in tudi pecivo je lahko imenitno darilo. Kaj bi priporočali?
Gotovo piškote. Že leta podarjava izključno domačo peko in vsi so iskreno navdušeni. Na prijatelje misliva že takrat, ko pečeva, in najlepše je, ko komu podariš svoj čas.
Pa še nekaj hitrih …
Vajina najljubša sladica?
Hana bi izbrala rižev puding z belo čokolado, jaz pa borovničevo pito.
V kuhinji nikdar ne sme manjkati …
… dobre volje.
Ob mrzlih večerih se najbolj prileže …
… topel objem.
Svet brez sladkih dobrot bi bil …
… dolgočasen.
Avtorici knjige Nekaj sladkega najdete na povezavi http://on.fb.me/1X79mVr.
Intervju pripravila: Tadeja Ivančič
