Zavod za zaščito rejnih živali Koki

 

Nekatere domače živali ne obravnavamo kot hišne ljubljenčke. Smatramo jih za brezčutne predmete, izdelke, ki imajo le en namen - služiti človeku. To so rejne živali. Pogovarjali smo se s gospo Ksenijo, ki jim nudi pomoč na posestvu Koki.

 

Kdaj ste začutili pristen stik z živalmi?

koki-Kdaj_ste_zacutili.jpgSama zase večkrat rečem, da sem blago z napako, človek z napako, če želite. Ta vgrajena napaka me spremlja, odkar pomnim in mi je v veliko breme, saj sem zaradi nje drugačna. Imenuje pa se povezanost z živalmi na večini nerazumljiv način. Zaradi nje nikoli nisem bila prav družaben človek, kot otrok sem večino dni čepela v travi pred mariborsko Kmetijsko šolo, kjer smo živeli, in po ure občudovala bogomolke, kobilice, mravlje, hrošče, gosenice. Fasciniral me je njihov svet v malem. Tako zelo, da sem potem zmeraj iz stanovanja ali pozneje pred sošolci iz šolske učilnice 'reševala' muhe in pajke, s poti do šole umikala deževnike in polže, hranila majhne vrabce in sinice, ki so mi žal v večini primerov zaradi nespretnih otroških rok poginili.

In z veliko tesnobo v sebi sem spremljala dogodke, na katere kot otrok žal nisem imela vpliva - nastavljene pasti za voluharje na našem vrtu, lovilce muh in sršenov pri jablanah, koline, ubijanje kač na travniku, lovljenje rib. Spomnim se, da sem kot majhna deklica na počitnicah nalašč prevrnila sosedovo vedro z nalovljenimi ribami, ki je stalo na pomolu, da so odplavale nazaj v morje. Izpadla sem kot neroden otrok, odrasli so me pošteno ošteli, ampak z ribami smo si potem zarotniško mahali v slovo.

 

Zdaj imate zavod, kjer pomagate rejnim živalim. Ste se s čim podobnim že prej ukvarjali?

 Kot že zgoraj opisano, živalim stojim ob strani odkar vem zase in to ne glede na njihovo razvitost. To pomeni tako nagravžnemu ščurku kot tudi grdi podgani ali ljubki mački. In danes, za razliko od nekoč, tudi tistim, oziroma še najbolj tistim živalim, ki so daleč od človeških oči in src, to so živali, ki jih ljudje redimo za prehrano. Kot otrok si pred grozljivimi dejstvi, ki zadevajo življenja teh živali, zavit v vato in odmaknjen. Pravzaprav je tako tudi v odrasli dobi. Vsaj v večini primerov. Sama sem se do teh živali dokopala šele kot odrasel človek in po naključju. Z družino smo se zaradi ideje o samooskrbi preselili v najeto podeželsko hišo. In v stiku s kmeti smo naleteli, kako pa drugače, tudi na konkretne rejne živali, namenjene zakolu. Krave, ki privezane na kratkih verigah nikoli ne občutijo sončnih žarkov in po več letih statičnega bivanja v hlevih ne znajo hoditi. Kokoši, ki v hlevih preglasijo druga drugo, se kljuvajo do krvi in hodijo po mrtvih. Pujse, ki se v stajah ne morejo niti obrniti in te gledajo s skoraj človeškim pogledom. In račke, ki nikoli ne zaplavajo v vodi, samo v vinu.

Najprej sem se želela obrniti stran. In svoje dejanje upravičila s tem, da za boljši jutri teh živali v družini naredimo dovolj že s tem, da ne uživamo mesa. In smo želeli zaključiti zgodbo. Češ, drugega ne moremo narediti. To je največ. In bi jo bržkone tudi zaključili. Če se ne bi tistega maja zgodila zdaj že legendarna zgodba 100 rešenih kokoši.

Na te stare, odpisane, grde, scufane kokošje coprnice smo naleteli neke majske nedelje. Stale so pod kamnolomom pred hlodom z že krvavo sekiro in bile so na prodaj za 60 centov. V manj kot 72 urah smo vsem poiskali domove, v katerih se lahko postarajo. In ljudje, ki so jim njihove podobe segle v srce, so nam dali zagon in pogum za nadaljnje delovanje na področju reševanja konkretnih živali, konkretnih življenj.

 

koki-Zdaj-imate-zavod.jpg 


Kdaj je zavod Koki nastal?

Formalno pravno je Zavod za zaščito rejnih živali Koki nastal šele pred slabima dvema mesecema. Nastal je iz preprostega razloga: v Sloveniji ni organizacije, ki bi se ukvarjala s konkretno pomočjo odsluženim, poškodovanim, neželenim ali kako drugače hendikepiranim rejnim živalim. Kokošim, puranom, pujsom, kozam... Da pa je takšna organizacija potrebna, nam vsak dan potrjujejo ljudje, ki kličejo zaradi takšnih in drugačnih težav, za katere smo tudi sami presenečeni, da obstajajo. Izbrali pa smo tudi svojstven način ozaveščanja o kategoriji rejnih živali in sicer preko živalskih ambasadorjev.

 

Kdo vse živi na posestvu Koki?

Veste, Posestvo Koki je najmanjše posestvo na tem planetu, pravzaprav je še najbolj podobno nekakšnemu majhnemu štabu 'rešenih' živali. A je velika ideja. Ideja, da še tako majhen kraj lahko funkcionira kot primer dobre prakse sožitja, sobivanja, ljubezni in vere med ljudmi in živalmi.

Ta trenutek tukaj prebiva nekaj več kot 30 rezidentov, število se dnevno spreminja.

Tisti, ki so najbolj zvesti, pa se imenujejo ambasadorji. Govorijo v imenu tistih, ki jim nikoli ne bo dano, da živijo na način, ki jim pripada. Svobodno.

 

koki-Kdo-in-koliko-vas-zivi.jpg

 

koki-kaj-caka-zival.jpg

Kaj čaka žival, ki pride na vaše posestvo? 

Če vprašate našo očarljivo puranjo lepotico Isabello, vam bo rekla, da čaka vsako žival ob prihodu en grozen postopek. Dajva kar njej besedo!

''Veš, najprej te pripeljejo v prtljažniku nekega starega razdrapanega avtomobila vinsko rdeče barve in to v kartonski škatli z luknjami. Da si ves zgužvan in stlačen in žejen in lačen. No, potem te namestijo v neko garažo, če si malo večji, greš v prizidek stare lope, sicer ostaneš v garaži. Naslednji dan te dajo v ograjen prostor sredi majhnega pašnika. Vsem te postavijo na ogled, nihče pa ne more do tebe. In ne glede na to, kako si želiš, da bi malo pocukal za zadnje pero tistega vzvišenega racmana, tega ne moreš storiti še vsaj dva tedna! Ha! Če ni tole kruto. Temu rečejo karantena. In potem ko se te vsi navadijo, potem te spustijo med ostale živali. Vidiš, kaj sem morala pretrpeti. No, vmes te obišče še naš veterinar, on je...''

Dovolj, Isabella, preden zapademo v tvojo romantično zgodbo z veterinarjem. Sicer pa izgleda takole, ja, kot je povedala naša Isabella.

 

koki-kako-financirate.jpg

Kako financirate zavod?

Ga ne, vsaj ne mi. Marsikaj znamo, tiskati denarja pa ne. Zato so finančno ministrstvo Zavoda Koki v svoje roke vzele živali same. In one ga financirajo.

Kako? Prijazno in kar se da všečno se ponudijo v posvojitev na daljavo. To pomeni, da lahko posamezniki za simboličen mesečni znesek (od 7 eur dalje) posvojijo kunca, kokoško, račko, pujsa, purana. Potem je ta ambasador majčkeno tudi njihov. Prejmejo vabilo za osebno srečanje z živaljo. In jo nekega dne objamejo. Na ta način podpirajo delovanje Zavoda, konkretno oskrbo rešenih živali pri nas ali naših partnerjih. Kar bi bilo odvečnega (žal tega ni), pa bi šlo v fond za nakup hektarjev.

 

Koliko živali na posestvu je že posvojeno na daljavo?

V praksi je posvojenih zelo malo živali. Žal mi je, da je med posvojitelji tako malo družin z otroki, le ena, saj so otroci najbolj hvaležni botri in največ odnesejo od vsega skupaj. Živimo namreč v svetu, ko ima redko kdo priložnost objeti kokoško, purana, kunca. In žal mi je, da so otroci zato prikrajšani. In izpostavljeni zgolj sistemu, ki živali ne obravnava na takšen način.

Moram pa poudariti, da je posvojitev živali simbolno dejanje, zato lahko eno žival posvoji več posameznikov. Z razprtimi krili, čistimi parklji in pokončnimi ušesi zato na vašo posvojitev čaka prav vsaka žival.

 

koki-koliko-zivali.jpg

 

V hiši živite skupaj s pujsom Odijem. Kako je prišel do vas?

''Nič jih ne sprašuj, prosim, kako sem prišel do njih, razumeš?? Potem se bodo znova vprašali in si očitali, zakaj niso vzeli še njega...pa nje...pa...Ti bom kar sam povedal. Prvič, nisem prišel, ampak sem se pripeljal! Na sprednjem sedežu iz Lenarta do Glinja. Tisto kruljenje 18. avgusta - Saj si me slišal, kajne? - sem bil jaz! Zdaj sem tukaj, jem kokice, pa smokije, spim na odeji, imam svoj pašnik in svoj WC. Ne razumem, zakaj je treba koga reševati. Pred kokicami? Saj se hecate! Pujsje življenje je namreč čudovito. No, edino, če sedem, dobim palačinke. In zdaj imam žulje na riti. To pa je problem.''

 

koki-v-hisi-zivite.jpg

 

No, tako je z njim, ja. Takšno je trmasto pujsje življenje pri 4 mesecih.

Odi je pujs dolge mesnate pasme, njegovo ime izvira iz kulinarike - odojek. Zbral nas je sam. Naš svet je spremenil za vedno. Mi pa njegovega. Je ena najbolj globokih, ganljivih in pretresljivih izkušenj, ki jo lahko osebno primerjam samo z rojstvom svojih otrok. Je čisto človeški. In v tem niti najmanj ne pretiravam.   

 

Zakaj mislite, da imamo ljudje tako odtujen odnos do “rejnih” živali. Ali smo sploh sposobni videti pujsa kot prijatelja in ne le kot del naslednjega orbroka? 

Odnosa nimamo, ker nimamo stika z njimi. Za nas so zgolj sestavina obroka. Kot moka in sladkor. Ne poznamo jih. Veste, tudi sama jih nisem. In še zmeraj se učim. Živali same so najboljše učiteljice. Če jim damo besedo.

Po eni strani mi je žal za vse te živali, ki trpijo in živijo kot v grozljivki samo zaradi človeka.

Po drugi strani pa mi je žal ljudi sodobnega sveta, za katere verjamem, da so v osnovi dobri in so prikrajšani za vse te 'živalske lekcije', za pristen odnos z živalmi. Za tisto, kar v resnici v življenju gre. Potem ljudje iščejo notranji mir, smisel in rešitve za življenje, s katerim niso zadovoljni, vendar se tega lotevajo na napačnih koncih. Živali so izjemna terapija. In so most do sveta, ki ga ljudje potrebujejo. Živali pa tudi. Žal mi je, da to uvidi tako malo ljudi.

 

koki-Zakaj-mislite.jpg


Dobili ste kar nekaj medijske pozornosti. Zakaj se jim kljub vsemu zdi tema zanimiva?

Ojoj, kaj ste postavili to vprašanje, zdaj bo pa prepir, kar prisluhnite mu, sami ste ga zakuhali, hehe!

''Ja, kakšno vprašanje je to, res. Kot da ne vidiš, da imam najlepšo baročno krinolino na celem svetu.'' ''Isabella, tvoja krinolina ni nič v primerjavi z mojim smrkljem, da boš vedela.''

''Aleksander, moj glas seže v deveto vas, tudi do RTV-ja, zaradi mene so prišli!''

''Glejte, če ne bi bilo mene, ki visim s Ksenijine rame namesto s kavlja pri sosedovih, itak nobeden ne bi prišel.''

Ja, takle imamo. Resnica pa je, da je odziv medijev zelo skromen. Za projekt, ki je načrtovan v 2015, bi potrebovali bistveno večjo podporo, zato se bomo obrnili na tujino.  

 

koki-lmeli-ste-kar-nekaj.jpg

 

Kakšne načrte imate za prihodnost?

V letu 2015 načrtujemo nakup hektarjev, da uredimo ta pravo zatočišče za rejne živali, takšno, kot so zatočišča v tujini. Potreba po njem obstaja ne le zaradi živali, temveč tudi zaradi ljudi.

Živali bodo v takšnem večjem centru, velikem Posestvu Koki, lahko pred posvojitvami okrevale, sprejeli bomo lahko bistveno več živali. Hkrati pa bo več ljudi imelo možnost doživeti pristen stik z živaljo. To so načrti, ne izključujemo pa možnosti, da se finančno povsem izjalovi, ne uspe in bo vse skupaj trajalo pač malo dlje. 

 

koki-kaksne-nacrte.jpg

 

Če bi želeli posvojiti žival oziroma kako drugače pomagati, si oglejte spletno stran Zavoda Koki.

Intervju je pripravil Dani Sušnik
Jezikovni pregled: Katjuša Tomažič
Fotografije: osebni arhiv Ksenje Vesenjak Kutlačić in Dani Sušnik

Objavljeno: 30. oktober 2014