Zakaj sem postal vegan: Kako je študij etike spremenil moje življenje

clanek_zakaj-sem-postal-vegan.jpg

 

Kljub temu, da obstaja veliko zgodb o ljudeh in njihovih razlogih ali doživetjih, ki so jih spodbudili k temu, da so postali vegani, pa obstaja vrsta procesa, katerega predstavnik sem sam, ki mu niti povprečni mediji niti veganski krogi ne posvečajo dovolj pozornosti.

Vegan nisem postal zaradi ljubkih slik prisrčnih živalic ali zaradi mučnih tajnih posnetkov, ki razkrivajo kaj se v velikih živinorejskih kompleksih in klavnicah v resnici dogaja, ali pa zaradi tega, ker bi mi umrl hišni ljubljenček. Svoje vedenje sem spremenil, ker sem akademsko študiral etiko za svoje diplomsko delo.

V tem akademskem okolju sem se naučil, da že iz povsem običajnih vrednot logično izhaja, da se moramo izogibati nepotrebnemu ubijanju ali trpinčenju živali. Argumenti so z logičnega vidika povsem trdni in smiselni.

Kakorkoli že, lahko bi kdo trdil, da če so argumenti res tako jasni in prepričljivi, bi morala razumna debata prepričati več ljudi, kar pa se očitno ne dogaja. Težava s to trditvijo je v tem, da, kot kažejo empirični dokazi, ljudje ponavadi svojega mnenja ne spremenijo samo na podlagi racionalne kritike. V tem se od drugih ljudi ne razlikujem, zakaj sem bil torej zmožen videti argumente v nepristranski luči in spremeniti svoje mišljenje?

Običajno, ko povemo človeku, da se moti, mu njegov nagon pravi, naj poišče način, s katerim bo pokazal, da se ne strinja z nami: svoje inteligentnosti ne uporabi za to, da bi z njo poiskal resnico, temveč za to, da z njo poišče način, kako zmagati v debati, kar mu omogoči, da svoje že vnaprej zabetonirano mnenje razglasi kot že od samega začetka pravilno. Kakorkoli že, v tistem obdobju, ko sem študiral etiko, mi ni bilo mar ali živim moralno ali ne. Verjetno sem bil nihilist in nisem čutil potrebe po tem, da bi se ravnal po nekih izmišljenih načelih. To je pomenilo, da sem bil zmožen študirati etiko povsem nepristransko. Nanjo sem gledal kot na nekakšno logično igrico, podobno igranju sudoku-ja. Ko sem torej naletel na temo o pravicah živali, nisem doživel nagonske reakcije, ki bi mi govorila, da so argumenti v prid pravicam gotovo napačni in da naj ignoriram logiko in spreobrnem pomen – saj ne glede na to ali se izkaže da držijo ali ne, tako ali tako to ne bi imelo vpliva na moj življenski slog. Študiral sem torej ta vprašanja in z blagim začudenjem odkril, da pravzaprav precej neradikalne in univerzalne vrednote, s katerimi se strinja večina ljudi, logično nakazujejo, da bi vsi morali biti vegetarijanci.

To se mi je zdelo zanimivo, vendar sem kljub temu nadaljeval z uživanjem mesa, saj mi ni bilo mar za načela – zdela so se mi neresnična in nepomembna. Stvari so se spremenile šele takrat, ko sem odkril svojo lastno dvoličnost: obstajalo je veliko etičnih vprašanj glede katerih sem imel jasno mnenje. Obstajale so stvari na tem svetu, za katere sem si želel, da bi se končale, za katere sem čutil, da ni prav, da se dogajajo. Ampak v morali ne moreš izbirati le tega, kar ti je všeč – skrajno dvolično je verjeti v moralo le kadar vpliva na druge ljudi, ne pa tudi kadar vpliva nate. Če želim, da Iranski režim preneha z usmrtitvami homoseksualcev, hkrati pa trdim, da ne verjamem v moralo in ne čutim potrebe po tem, da bi se obnašal v skladu z moralnimi načeli, to pomeni, da sem dvoličnež. Ugotovil sem, da če se želim izogniti lastni nedoslednosti, moram bodisi prenehati obsojati nemoralna dejanja drugih, ali pa se sam začeti obnašati v skladu z moralnimi načeli – izbral sem drugo možnost.

Ko sem odkril gromozansko količino trpljenja, ki jo povzroča sodobna mlekarska in jajčna industrija, pa je bil tudi prehod iz vegetarijanstva v veganstvo precej enostaven.

Odnos večinskega prebivalstva do veganov je, da so vrednote veganov čudaške in ezoterične, in da naša prepričanja preveč temeljijo na jokavi čustvenosti. Razlog zakaj je odnos širše javnosti takšen, je v tem, da ljudje nočejo spremeniti svojega življenjskega sloga in v tem, da nočejo biti poraženi v debati. Ljudje kot sem jaz, smo prav nasproten primer temu poenostavljenemu argumentu. Nekoč sem bil tip človeka, ki se je smejal vegetarijancem in se pritoževal nad »čustvenim izsiljevanjem« dobrodelnih oglasov. Razlog, zakaj sem spremenil svoje prepričanje, ne tiči v čustvenosti ali šokantnih slikah, ampak v jasnem in iskrenem razmišljanju.

 

Avor: Chris Grezo

Vir: http://www.theveganwoman.com/becoming-vegan-how-a-course-in-ethics-changed-my-life/

Prevedla: Kristina Matičič Strle


Objavljeno: 7. januar 2015