Pozdravljeni, sem Moby in sem vegan.

clanek_moby-1.jpgPozdravljeni, sem Moby in sem vegan. To so moji razlogi, zakaj sem postal vegan. 

Ko sem bil star dva tedna, me je mama slikala v otroški kadi v našem kletnem stanovanju v Harlemu. Na sliki sem jaz (dva tedna stara štručka), od strani pa me opazujejo naš pes (Jamie), naša mačka (Charlotte) in dve podganici (brez imen). Jaz gledam živali in one gledajo mene. Izgledam zadovoljen in one izgledajo zadovoljne. Prepričan sem, da so se v tistem trenutku nevroni v mojih možganih nastavili tako, da sem vzljubil živali. Ko sem odraščal, sva imela z mamo doma pravi "zverinjak". Štiri pse, dvanajst mačk, skoraj 1000 miši, iguano, tri skakače, hrčka in celo kačo. 

Ljubil sem naše živali. Ko je katera umrla, se mi je zlomilo srce, neutolažljivo sem jokal in žaloval. In pri toliko živalih je bilo umiranja in jokanja ogromno. Težko bi izbral najljubšo žival med vsemi, a posebej pri srcu mi je bil Tucker, maček, ki sem ga našel na smetišču. Ko sem bil star 10 let, sem hodil ob mestnem smetišču in zaslišal mijavkanje, ki ji prihajalo iz neke škatle. Odprl sem jo in v njej zagledal tri poginule mucke ter enega, ki je bil še komaj živ. Vzel sem ga iz škatle in stekel domov po mamo, da sva ga odpeljala k veterinarju. Ta je bil dobrohoten, a nama ni dajal prevelikega upanja. Dejal je, da tako mladi mucki težko preživijo brez mame. Tuckerja (tako sem ga poimenoval na poti domov) sva peljala domov, prepričana, da bo kmalu poginil. Na najino presenečenje ga je naš jazbečar George takoj vzel za svojega. Postal je njegova nadomestna mama, ga čistil, grel in skrbel zanj. Tucker je preživel – in doživel starost 18 let. 

Nekega sončnega dne, ko je bilo Tuckerju 9 let, meni pa 19, sva skupaj sedela zunaj na stopnicah naše predmestne hiše v Connecticutu. Bil je idiličen trenutek, fant, maček in sonce, skratka vse je bilo popolno. Takrat me je zadelo: "Obožujem tega mačka in vse bi naredil, da bi ga zaščitil, mu ustregel ter ga obvaroval pred slabim. Ima štiri noge, dve očesi, izjemne možgane in neverjetno čustveno življenje. Nikoli ne bi niti pomislil, da bi ranil to žival. Zakaj torej jem druge živali, ki imajo prav tako štiri noge (ali dve), dve očesi, izjemne možgane in neverjetno čustveno življenje?" Sedeč na tistih stopnicah v predmestju Connecticuta s Tuckerjem v naročju sem postal vegetarijanec. 

To je bilo leta 1985, pred 29 leti. 

Moj razlog, da sem postal vegetarijanec, je bil preprost: ljubim živali in nočem sodelovati pri ničemer, kar jim škoduje. Najprej sem se odpovedal mesu krav in piščancev, nato še mesu rib (če ste kdaj opazovali ribe, ste hitro ugotovili, da čutijo bolečino in da so veliko bolj srečne, če niso nabodene na trnek ali ujete v mrežo). Kasneje sem pomislil: »Nočem škodovati živalim in sodelovati pri njihovem trpljenju, ampak še vedno jem mleko in jajca.« Leta 1987 sem se tako odpovedal vsem izdelkom živalskega izvora in postal vegan. Tako sem začel jesti in živeti v skladu s svojim prepričanjem, da imajo živali svoje življenje in da je njihovo trpljenje nekaj, česar del ne želim biti.

To je bilo 27 let nazaj in sedaj lahko rečem, da sem vegan že 27 let. V tem času se je moje prepričanje še okrepilo, saj sem spoznal zdravstvene in okoljevarstvene vidike veganstva. Spoznal sem, da prehranjevanje z mesom in mlečnimi izdelki pripomore k razvoju sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter raka. Spoznal sem, da je industrijska reja živali odgovorna za 18 odstotkov podnebnih sprememb, več kot ves svetovni promet skupaj. Spoznal sem, da se za proizvodnjo enega kilograma mesa porabi devetkrat več vode kot za kilogram soje. Spoznal sem, da je glavni razlog za krčenje gozdov prav potreba po prostoru za rejo živali. Spoznal sem, da so bolezni, kot so bolezen norih krav, vranični prisad in ptičja gripa neposreden posledica industrijske reje živali. In nenazadnje sem izvedel, da prehranjevanje z visokomaščobno hrano živalskega izvora vodi k impotenci (kot da ostali razlogi niso dovolj, da sem vegan). 

Več kot sem dobil informacij o zdravju in okolju, bolj sem bil prepričan v veganstvo. Sram me je priznati, da sem imel obdobje, ko sem čutil neznosno potrebo, da vpijem na prijatelje vsakič, ko so jedli meso. A kmalu sem ugotovil, da jih to ni odvrnilo od mesa. Bil sem nadležen in prenehali so me vabiti na njihove zabave. Najbrž sem sebičen, ampak rad sem šel na njihove zabave. 

Sčasoma sem se naučil, da vpitje na prijatelje ni najboljši način, da ti prisluhnejo. Takrat vklopijo obrambni mehanizem in nasprotujejo vsemu, kar bi želel povedati. Spoznal sem, da jih lahko le s spoštljivim pogovorom in deljenjem informacij pripravim do tega, da mi prisluhnejo in celo sprejmejo moje razloge za veganstvo.

Da se razumemo, ne trdim, da morate biti tudi vi vegani, zato ker sem jaz vegan. Ironično bi bilo, če bi zavračal nasilje nad živalmi, a obenem silil ljudi v nekaj, kar verjamem jaz. Morate se čim bolj informirati, kakšen način življenja in prehranjevanja je za vas najboljši. A dokazano je, da imate vi (in mi vsi skupaj) boljše možnosti za dolgo in zdravo življenje, če se izogibate hrani živalskega izvora. Močno vam svetujem, da se za začetek izogibate izdelkom iz industrijske reje, saj so tam živali podvržene resnično groznim razmeram, prav tako pa je meso teh živali polno antibiotikov, umetnih hormonov in življenjsko nevarnih bakterij.

Še bi lahko govoril, a imam občutek, da sem v celoti objasnil, zakaj sem postal in ostal vegan. Za konec bi vas rad vprašal preprosto vprašanje: bi lahko pogledali teličku v oči in mu dejali: "Moj apetit je pomembnejši od tvojega trpljenja."

 

Moby je ameriški glasbenik, didžej in tekstopisec. Bil je oklican za enega najpomembnejših izvajalcev elektronske glasbe v devetdesetih letih. Njegov prispevek Why I'm Vegan je bil objavljen na spletnem portalu revije Rolling Stone 18. marca 2014.

clanek_moby-2.jpg

Avtor prispevka: Moby
Izvirni prispevek: Why I'm Vegan
Prevod in priredba: Slovensko vegansko društvo

Objavljeno: 6. april 2014