Slovensko vegansko društvo je 13. maja 2022 na portal Peticija.online objavilo peticijo z naslovom ‘Možnost izbire veganskega obroka v javnih ustanovah’, s katero predlagamo uzakonitev možnosti izbire veganskega obroka v vseh javnih ustanovah, ki nudijo hrano – v šolah, univerzah, vrtcih, domovih za starejše, bolnišnicah, zavodih za prestajanje kazni in v javnem sektorju. Peticijo bomo vložili v Državni zbor – na Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti, konkretno glede spremembe Zakona o osnovni šoli – ZOsn (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K), za katerega predlagamo, da se v 57. členu, ki ureja prehrano, spremeni na način, da se doda drugi odstavek člena, ki bi se glasil: “Vsi obroki, ki jih organizirajo osnovne šole na osnovi prvega odstavka tega člena, morajo biti na podlagi zahteve starša ali otroka prilagojeni njegovim splošnim svetovnonazorskim prepričanjem glede morebitne nekonsumpcije izdelkov določenega izvora.”
Pogovorili smo se s pravnico Veroniko Cukrov, mag. prava, doktorsko kandidatko, glede pravnega vidika navedenega člena ter siceršnje pravne ureditve tega področja.
Zakaj menite, da obstoji pravno nevzdržno stanje v tem trenutku?
Trenutno same smernice Ministrstva na tem področju urejajo vprašanje pravic posameznikov z določenimi pomembnejšimi svetovnonazorskimi opredelitvami, ki nedvomno spradajo pod “izpovedovanje “drugih opredelitev”” iz prvega odstavka 41. člena Ustave RS, konkretneje, veganov. Smernice urejajo tudi pravice preostalih oseb s svetovnonazorskimi prepričanji, ki imajo prehranske implikacije, vendar glede veganov to urejajo na način odvzema te pravice, čeprav sam zakon sicer pušča to vprašanje odprto oziroma sam ne odvzema te pravice.
Predmetno urejanje tega vprašanja je po mojem mnenju pravno nedopustno, saj podzakonski predpisi ne smejo urejati pravic posameznikov, sam zakon pa o tem vprašanju molči, zaradi česar predlagamo njegovo spremembo.
Poudarjam tudi, da 2. člen 1. Protokola k EKČP (pravica do izobraževanja) določa: »Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem (education and teaching), mora država spoštovati (shall respect; respectera) pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.«
Nadalje za varovana filozofska prepričanja šteje Sodišče tista, ki so vredna upoštevanja oziroma spoštovanja v demokratični družbi, ki niso nezdružljiva s človekovim dostojanstvom in ne nasprotujejo temeljni otrokovi pravici do izobraževanja (Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen v. Danska, § 36). Osebno menim, da veganstvo spada pod to definicijo, naš predlog konkretne ubeseditve predmetnega člena je sicer jasen v tem, da se spoštuje tudi pravico samega otroka do tovrstne samoopredelitve.
Sama Ustava nadalje glede svobode vesti tudi določa: “Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.”
V Sloveniji je žal na vsakdanji ravni uveljavljeno prepričanje, da svoboda vesti primarno varuje zgolj ugovore vesti ter verske skupnosti, kar ni res, saj Ustava sama omenja tudi “moralno vzgojo” ter “izpovedovanje drugih opredelitev”. Ker je veganstvo svetovnonazorsko prepričanje glede etike oziroma morale (kot to poimenuje sama Ustava), in ker veganstvo ne temelji na nekakšnih prehranskih kapricah, temveč je to zgolj ena od številnih implikacij predmetnega prepričanja, menim, da bi nedvomno moral uživati zaščito, ki jo nudi Ustava v predmetnem členu.
Kako odgovarjate na očitke dodatnih obremenitev javnih ustanov pri pripravi tovrstnih obrokov?
Glede na to, da tovrstni obroki ne predstavljajo generalno višjih izdatkov, temveč kvečjemu nižje (kar potrjujejo tuje študije in izkušnje veganov v Sloveniji), tovrstni dodatni izdatki izvirajo iz zagotovitve dodatnih kuhinjskih kapacitet ter časa osebja, česar se zavedam. Kljub temu pri vprašanju enakosti ter diskriminacije ta pomislek nikoli ni odločilen, obstoji namreč ogromno prepričanj, pri katerih smo kot družba zaključili, da dodatni izdatki in napori kuhinjskega oseba odtehtajo pomembnost tega, da so tovrstne osebe vključene iz vidika pozitivne diskriminacije.
Ne glede na to pa je prav iskanje zakonske rešitve, torej spremembe zakonodaje, zagotovilo, da ne bo prišlo do preobremenitve določenih sektorjev ter osebja znotraj izobraževalnih ustanov, torej, da bodo zagotovljeni resursi, konkretno finančna sredstva, ki bi tovrstno spremembo podpirali. Zakonske spremembe namreč terjajo spremembe v proračunu, v kolikor prinašajo finančne implikacije.
Kakšne so sicer širše implikacije predmetnega predloga?
Osebno upam, da bi se na podlagi tovrstnega zakona uveljavilo, da vse javne ustanove omogočajo veganski obrok, v kolikor ga posameznik zahteva (če že sicer omogočajo obroke).
Namreč, v našem društvu imamo tudi glede drugih ustanov, ne zgolj primarnih izobraževalnih, informacije, da v določenih javnih ustanovah zaposleni posamezniki imajo malico v službi, ki jim ne omogoča veganskega obroka, malice pa jim ne želijo direktno izplačati, zato si jo morajo sami kupovati neposredno iz plače, namesto iz tistega dela kompenzacije, ki je za to primarno namenjen.
Implikacije so vidne tudi v socialni izolaciji, ki jo trenutna ureditev uvaja, in ki je tudi primarni faktor, zaradi katerega smo kot družba pričeli upoštevati prehranske implikacije določenih skupin, konkretno verskih, kar je seveda pozitivno. Upam, da se bo to razumevanje v prihodnje razširilo tudi na vegane, predvsem zato, ker kot pravnica menim, da trenutna ureditev ni ustavnoskladna.
Najlepša hvala za pogovor.
Hvala vam.
Pripravilo: Slovensko vegansko društvo
