Pred prihajajočim Enostavnim veganskim izzivom vam predstavljamo zgodbe in izkušnje treh nagrajenk prvega izziva, ki je potekal med 10. marcem in 9. aprilom 2013.
Mojca Vek, dobitnica 1. nagrade (darilni bon za Loving Hut)
Že pred 30-dnevnim veganskim izzivom sem bila vegetarijanka. Za vegetarijanstvo sem se odločila predvsem zaradi zdravja in nestrinjanja z ravnanjem živali v prehranski industriji. Bolj kot to, da mora žival umreti, me moti to, kako živi, preden umre. V naravi lev poje antilopo, vendar je pred tem ne muči in ne zapira v kletko. Lev ne prikrajša antilope za življenje na prostosti in za to, da antilopa živi in se obnaša kot antilopa. Človek pa je drugačen. Prašiča zapre v majhno luknjo, prikrajša ga za gibanje, parjenje, druženje in celo za svetlobo. In na koncu njegovega obupnega življenja ga ubije in poje, med uživanjem njegovega mesa pa se sploh ne zaveda, da je zanj umrla nedolžna žival, ki ni uspela niti prav živeti. Na koncu pa ostanek na krožniku brez spoštovanja vrže v smeti. Še lev pokaže več spoštovanja. Sem študentka biologije in sem glede smrti realna. Vsi umremo in razumem, da je v naravi tako, da plenilec pač poje plen. Vendar pa smo ljudje daleč od plenilcev, saj svojega »plena« ne ujamemo in pokončamo, ampak ga takoj, ko se rodi, zasužnjimo in mučimo vse do njegove smrti. Če bi človek s svojimi rokami ujel divjega prašiča, bi zrezek iz njega morda tudi malo bolj spoštoval.
Ko sem po naključju naletela na 30-dnevni veganski izziv, sem se vprašala, zakaj ne? Tudi kokoši nesnice in krave mlekarice živijo nekvalitetno in mučno življenje, prav tako kot živali, namenjene za zakol. Tako sem se odločila, da bom poskusila. Na začetku sem mislila, da bo izziv težji, kot je v resnici bil. Ker mesa že tako ali tako nisem jedla, sem morala opustiti samo med, mlečne izdelke in jajca. Sem velika ljubiteljica medu in ker drugače ne jem sladkorja, je bil to zame kar velik problem. Sicer vem, da obstajajo razni nadomestki za med, kot so agavin sirup, yacoon itd., vendar pa niso najbolj primerni za študentski žep (med sem dobivala od doma, zato ga nisem nikoli kupovala). Drugi problem, na katerega sem naletela, je bil kruh. Prej sem kruh vedno kupovala v pekarni, vendar pa večina kruhov v pekarnah vsebuje mleko v prahu in sestavine živalskega izvora. Ker v Ljubljani nimam pečice, da bi si ga spekla sama, sem bila prisiljena kupovati že pakiran kruh, ki je imel etiketo, na kateri so bile jasno napisane sestavine. Dosti sem ustvarjala tudi sama, delala sem veganske slaščice in kuhala po receptih, ki sem jih izbrskala na internetu ali jih dobila po mailu. Med vikendom, ko sem prišla do pečice, sem najraje spekla veganske brownije ali muffine, med tednom pa sem jedla predvsem špagete z nečim :). Za zajtrk in večerjo sem navaden jogurt enostavno nadomestila s sojinim, smetanove omake na špagetih pa sem pač naredila s sojino smetano. Sicer je okus jedi potem nekoliko drugačen,vsekakor pa ne slabši.
Ugotovila sem, da s prehrano sploh ni treba komplicirati in da sploh ni toliko draga (če seveda ne kupujemo raznih veganskih mesnih nadomestkov in paštet, česar sama ne delam, ker mi je smešno, da bi jedla izdelek z imenom meso, če je smisel v tem, da se mesu izognemo). Izziv sem opravila z lahkoto in zaenkrat imam namen nadaljevati z vegansko prehrano. In še za na konec: »Neverjetno, kako veliko ljudje vedo in kako malo razumejo.« A. Einstein.
Eva Kovač, dobitnica 2. nagrade (košarica veganskih prehranskih izdelkov)
Sem 25-letna mamica dveh čudovitih otrok ter od leta 2010 tudi srečno poročena.
Moja zgodba o tem, kako sem spremenila svoj pogled na zdravje ter pričela delati tudi na duševni rasti, se je začela nekaj let nazaj, ko sva z možem dosegla kritično točko v najini zvezi zaradi nakopičenih stroškov, stalnih otroških bolezni ter ostalih problemov …
Začela sva raziskovati, zakaj so stvari take, kot so in zakaj je ta sistem tako narejen, ter verjela, da mora obstajati nekaj več, kot le to, kar nam mediji, država in ostali, ki nas ”držijo v rokah”, prikazujejo in nas silijo, da tako živimo. Vedno bolj sva začela spoznavati resnico (če se smem tako izraziti), preko raznih strani na internetu, ter s pogovori s prijatelji, ki so podobno razmišljali (trajalo je kar dve leti, da smo bolje razumeli globino tega).
Vmes sem leta 2010 zanosila in z možem sva se ”po tihem” dogovorila, da ko se otrok rodi, jaz preneham s kajenjem, on pa ne bo več jedel mesa. Zelo sem hvaležna, da sem se odločila za ta korak, ker sem se po tolikih letih počutila zares super in svobodno, sprva je bilo težko, a je kmalu minilo. Končno sem svojo nikotinsko zasvojenost eliminirala. Tisto leto sva nekako tako doma kuhala, da so bile jedi pretežno vegetarijanske, jaz sem vsake toliko pripravila sebi in otrokoma piščanca ali kakšne špagete z tuno, ker sem kar nekako mislila, da to mora biti (kakšna zabloda). Po novem letu pa mi je kliknilo in sem se še jaz odločila nekako meso popolnoma izključiti iz svoje kuhinje, ker sem videla, da se je nesmiselno siliti z njim.
Nato sem na Facebooku videla vašo objavo o Enostavnem veganskem izzivu, ter možu rekla, da ”grem med vegane”. Ideja se mu je zdela v redu, zato je pristal na to, da sva šla skupaj na predavanje pred začetkom izziva ter se vsake toliko udeležila veganske večerje, kjer se nama je predhodno znanje še bolj razširilo, hkrati pa sva dobila veliko potrditev, da sva na pravi poti k boljšemu fizičnemu zdravju in globlji duhovni rasti. Namreč že nekaj časa sva se bila spraševala, kako svoje znanje uporabiti v svetu in izboljšati kakovost življenja na širši ravni. Na začetku izziva mi je pomagala prijateljica, ki je že nekaj let veganka in mi je dala precej napotkov in koristnih predlogov. Malo težav sva imela pri kupovanju živil v trgovini, a sva kaj kmalu osvojila tudi to (mogoče je pomagala malo moja izobrazba, a mislim da veganstvo res ni težko, ter da se lahko prav vsak nauči kuhati specialitete brez vsakršnega predznanja).
V zelo kratkem času sva začela opažati spremembe v telesu in na splošnem počutju – zjutraj sva lažje vstajala, nisva več občutila tiste grozne nenasitne lakote kot nekoč, prebava (s katero sem imela kar probleme) se mi je popolnoma uredila … skratka 100 % izboljšanje glede na prejšnje prehranjevalne navade. Tudi na duhovni ravni sva začutila, da sva sedaj še bolj povezana eden z drugim in z vsemi bitji ter dojela, da je to edini pravilen način, kako naj bi se človek prehranjeval!
Izziv ni bil zahteven, še najmanj ne, če si predan s srcem in uživaš v tem novem življenju, ki si ga začel …
Tako da, če me sprašujete, ali bom še naprej veganka … Mislim, da je odgovor kristalno jasen: SEVEDA!!!
Poskrbimo za boljši jutri, ne le zase, temveč za vsa živa bitja, za mati naravo!
Hvala ti, VeganEasy!
Tadeja Vőrőš, dobitnica 3. nagrade (košarica veganskih kozmetičnih izdelkov)
Moje ime je Tadeja in sem študentka četrtega letnika veterine.
Pred sedmimi leti sem na cesti videla tovornjak poln živali, ki so bile stlačene ena na drugo, zunaj pa vročina. Te slike nisem mogla spraviti iz glave kar nekaj časa, zato sem začela brskati po internetu, videla različne posnetke živali iz mesne in mlečne industrije, kako trpijo, in se odločila, da zaradi mene ne bo umrla nobena žival več. In tako sem sprejela pravo odločitev ter postala vegetarijanka.
Zadnje leto vegetarijanstva pa sem premišljevala v smeri opustitve jajc in mleka, vendar tega nisem zares storila, dokler se nisem prijavila na 30-dnevni veganski izziv. No, po teh 30 dnevih kot veganka se počutim odlično, energije pa imam še več kot prej. Največ mi pomeni, da imam podporo družine, saj mama prilagaja svoje recepte meni in tako ne ostanem brez obilnega nedeljskega kosila. Tak način prehranjevanja bom nadaljevala še naprej saj je bilo teh 30 dni le odskočna deska k boljšemu načinu življenja, kjer ni izkoriščeno nobeno drugo bitje, ohranjamo čisto okolje in najpomembnejše, da zdravo jemo.
