Rutinirano nasilje, ki ga izvajamo nad živalmi zaradi hrane, pogosto upravičujemo s trditvijo, da na tem planetu živimo skupaj s plenilskimi mesojedci. Ali nismo torej tudi mi plenilski mesojedci? Nekatere živali (predvsem tiste, ki smo si jih izbrali, da nam delajo družbo in so nam najbližje − psi in mačke) jedo druge živali. Od otroštva naprej nas učijo, da smo tudi mi mesojedci. Zaradi tega se nam zdita ideji in prakticiranje vegetarijanstva in veganstva čudni. Vse družbene institucije (religija, izobraževalni sistem, družina, znanost, poslovni svet in oblast) nas utrjujejo v tej veri. Ker smo obkroženi s plenilskimi mesojedci in nam učitelji, duhovniki, družina, prijatelji in oglasi neprenehoma dopovedujejo, da je čisto normalno in naravno, da jemo meso, temu verjamemo in ga jemo brez zadržkov ali obžalovanja. Ker sebe vidimo kot najbolj močno in inteligentno vrsto na planetu, sklepamo, da smo tudi sami mesojedci. Zagotovo si bolj pomemben, če ti poješ druge, kot če drugi pojedo tebe!
Kljub vsemu lahko začnemo dvomiti v smiselnost nasilja na naših krožnikih. Dvomiti lahko začnemo v moralnost zapiranja, mučenja in ubijanja živali, v etičnost plačevanja drugim ljudem, da namesto nas opravijo to kruto delo, v smiselnost hranjenja večine pridelanega žita na ječo obsojenim živalim, medtem ko milijoni ljudi trpijo zaradi lakote. Spoznamo lahko naš prispevek k uničevanju okolja, ki je posledica uživanja mesa in mlečnih izdelkov. Pa vendar večina ljudi, tudi nam najbližji, veselo uživajo meso in živalske izdelke. Za model postavljajo druge mesojede živali v naravi in uživanje mesa in ostalih živalskih izdelkov dojemajo kot del naravnih zakonitosti.
Najprej se osredotočimo na uživanje mlečnih izdelkov – smo edina žival, ki uživa materino mleko druge živalske vrste še po obdobju dojenja. Takoj lahko opazimo, da je takšno ravnanje daleč od »naravnega« vedenja in ga lahko preprosto opustimo. (Pri tem ne upoštevamo dejstva, da lahko z mlečnimi izdelki, zlasti s siri, postanemo zasvojeni.)
Pretehtajmo uživanje mesa. Pri tem moramo biti pozorni na nekaj ključnih točk. Prvič, velika večina kopenskih živali je rastlinojedih. Plenilcev, ki prežijo nanje, je relativno malo. Mesojede živali so prej izjema kot pravilo. Drugič, odstotek nemesojedih živali, ki umrejo kot hrana za druge živali, je relativno majhen. Večina jih doživi zanje normalno starost. Pri ljudeh priljubljene oddaje o živalskem svetu posredujejo popačeno sliko »narave«. Poudarjajo prizore »ubij in pojej«, ki so še posebej priljubljeni pri gledalcih, ki tudi sami uživajo meso. Tretjič, živali, ki so ustvarjene, da jedo meso drugih živali, se tako fiziološko kakor tudi psihološko močno razlikujejo od nas. Imajo drugačno razporeditev in obliko zob, drugačno obliko čeljusti, močnejšo čeljust, drugačne brbončice, njihova slina vsebuje drugačne encime, prebavni encimi se razlikujejo, imajo drugačno stopnjo kislosti želodčne kisline, drugačno dolžino črevesja, drugačno strukturo srčno-žilnega sistema in toleranco le-tega na maščobo. Smo edina žival s čisto zagotovo nemesojedo fiziologijo, ki kljub temu uživa živalsko meso, in sicer v ogromnih količinah (zlasti v bogatih, industrializiranih državah).
In končno, naš apetit po mesu in mlečnih izdelkih nesprejemljivo uničuje naravno življenjsko okolje nečloveškim živalim. Vsako sekundo uničimo 0,4 ha amazonskega pragozda. Primarna gonilna sila tega uničevanja je pridobivanje prostora za vzrejo krav in pridelovanje soje za hrano kravam, prašičem, kokošim in industrijsko gojenim ribam. Poleg tega iztrebljamo življenje v oceanih z ribolovom ne samo za uživanje s strani človeka, ampak tudi za izdelavo ribje moke, ki jo potem hranijo živalim, ki po naravi ne uživajo rib oz. niso niti mesojedci. Vse to je vzrok za najbolj množično izumrtje živalskih vrst v 65 milijonih let. Biologi ocenjujejo, da vsako leto izumre 200.000 živalskih vrst. Izguba genetske raznolikosti in klimatsko opustošenje, ki ga povzroča živinoreja, ogrožata ne samo preživetje ptic, sesalcev, rib in drugih živalih, ampak tudi naše preživetje.
Biologi ocenjujejo, da so pred deset tisoč leti (še pred časom, ki ga v knjigi Hrana za mir imenujem živinorejska revolucija, ko smo si začeli lastiti živali in nanje gledati kot na hrano) ljudje predstavljali en odstotek fizične mase celotne populacije organizmov na planetu, prostoživeče živali pa 99 odstotkov. Sedaj, komaj deset tisoč let kasneje, ocenjujejo, da ljudje in živali, ki si jih lastijo in gojijo za hrano, predstavljajo 98 odstotkov vse živalske mase, prostoživeče živali pa so bile zreducirane le na dva odstotka. Ukradli smo jim Zemljo in življenjski prostor. Ironično je, da ne prenehamo s prehranjevanjem na način, kot to npr. počnejo levi in leopardi, in se ne zavedamo, da prav s tem povzročamo njihovo izumrtje. Na enak način so ogroženi tudi gorile in sloni.
Ko se za trenutek ustavimo in razmislimo o stanju, postane jasno, da posnemanje mesojedih živali ni samo nesmiselno, ker nismo kot one, ampak s takim ravnanjem tudi uničujemo naš planet in kulturo. Ko dojamemo še povezavo med uživanjem mesa in mleka in pojavom srčnih bolezni, kapi, raka, debelosti in diabetesa, postane ironija očitna. Naše nasilje do živali, Zemlje, lačnih ljudi in soljudi se nam vrne kot bumerang in nam povzroča trpljenje, vendar tega nikakor ne dojamemo.
Čas je, da se prebudimo in prenehamo verjeti zgodbam in navadam, ki so nam jih vsiljevali skozi rituale uživanja mesa, v katerih smo bili prisiljeni sodelovati. Čas je, da se zavemo vpliva starega načina prehranjevanja na nas in na okolje in da ozavestimo nova spoznanja o pomenu prehrane. Če jemo zdravo hrano rastlinskega izvora, se lahko prehranimo na majhnem koščku zemlje, ne da bi uničevali naravne vire. Lahko obudimo našo naravno modrost in sočutje ter oblikujemo skupnosti, ki bodo nam in živalim omogočile življenje na tem čudovitem svetu, skupnosti, ki bodo omogočile živalim življenje brez strahu pred množičnimi poboji, ki jih danes izvajamo nad njimi. Na svetu ni tako smrtonosnega, grabežljivega in neizprosnega plenilca, kot so današnji človeški lovci, ribiči in industrijski kompleksi, ki vzrejajo in ubijajo milijone živali za hrano, obleko, zabavo, raziskave in druge dobičkonosne dejavnosti. Izobraževanje ljudi o pomenu veganskega načina prehranjevanja in spodbujanje gibanja za pravičnost, svobodo in spoštovanje vsega živega sta danes bolj nujna kot karkoli drugega. Več kot imamo znanja, več lahko prispevamo h kulturnemu prebujenju in k spoznanju, da po naravi nismo plenilci. Vse to bo vodilo do bolj razumne družbe in zdravega planeta za nas in za naše naslednike.
Avtor prispevka: dr. Will Tuttle
Izvirni prispevek: Why Be Vegan When Nature Is Predarory?
Prevod: Špela Matko
Lektura: Mojca Zorko
